Od petka se zbirajo podpisi za referendum o ljubljanskih parkiriščih

Z izpodbijanjem tega odloka se želi spodbuditi občino, da za nastalo problematiko prevzame svoj del odgovornosti in se najprej celovito loti reševanja parkirne stiske. Prebivalke in prebivalci Ljubljane pričakujejo, da občina izčrpa vse možnosti, ki vodijo k povečanju parkirnih kapacitet in izboljšanju javnega prevoza. Prav slednje je dolgoročno edina smiselna pot za zmanjšanje potrebe po avtomobilu v Ljubljani. Verjamejo, da je mogoče z dialogom in premišljenimi rešitvami ustvariti mesto, ki bo prijazno do ljudi in hkrati vzdržno za prihodnost.

»MOL je dvajset let ustvarjala problem parkiranja, zdaj pa krivi nas. Namesto nočnih linij smo dobili nočno parkirnino. Namesto urejenega parkiranja po vsem mestu smo dobili plačljivo parkiranje po vsem mestu. Namesto da bi občina pravočasno načrtovala infrastrukturo, danes breme svojih napak prenaša neposredno na naše denarnice. Parkirna dovolilnica ne zagotavlja parkiranja, ampak zgolj pravico do iskanja prostega mesta. Interesi mestne oblasti niso naši interesi. Ne dovolimo, da nas obravnavajo le kot vir prihodka. Od tega tedna dalje je usoda naših sosesk v naših rokah,« je poudarila Sarah Ženko iz gibanja Mi smo Ljubljana.

Od tega tedna dalje je usoda naših sosesk v naših rokah.

V Ljubljani nam na več načinov grenijo življenje in uničujejo kulturno dediščino

Arne Vehovar iz koalicije iniciativ proti sežigalnici v Ljubljani je spomnil, da je sežigalnica zadnji od županovih velikih projektov. Gre za velikansko investicijo, ki morda ni nujno potrebna. »Odločitev o izgradnji sežigalnice v Ljubljani je bila sprejeta netransparentno, brez ustrezne javne razprave in kljub mnogim strokovnim argumentom, ki opozarjajo na razvojno in okoljsko škodo, ki jo bo povzročila,« je opomnil.

»Kljub temu da je projekt Bežigrajski športni park (BŠP) nepotreben in v vseh pogledih škodljiv, župan od njega ne odstopi,« opozarjajo v Iniciativi za ohranitev Plečnikovega stadiona. Projekt BŠP pod pretvezo prenove spomenika državnega pomena Plečnikovega stadiona zaradi obsega predvidene gradnje dejansko pomeni njegovo uničenje. Tako kot pri večini velikih mestnih projektov se jasno kaže, da ima interes kapitala prednost pred javno koristjo. Mesto je kot partner vstopilo v družbo BŠP s stvarnim vložkom v obliki parcele, na kateri so že od izgradnje Fondovih blokov urejeni vrtovi naselja. Glede parcele na sodiščih potekajo postopki že od leta 2009, vendar je zadeva trenutno na zahtevo investitorja (vključno z MOL) v ponovnem odločanju in še ni pravnomočno zaključena.

»Kanal C0 je položen v celoti in čaka na uporabno dovoljenje. Tečejo pa tudi postopki na sodišču. Sporen je potek kanala C0 skozi vodovarstveno območje Ljubljanskega polja, iz katerega se s pitno vodo napaja 90 odstotkov mesta. Po zakonu sodi vodovarstveno območje med kritično infrastrukturo, kar nalaga državi, da zmanjša vsa tveganja za onesnaženje pitne vode. Dosedanja vlada in mesto Ljubljana te obveze ne izvajata,« je opozoril Tomaž Ogrin iz mednarodnega društva Alpe Adria Green, ki je vključen v sodne postopke pri kanalu C0.

Javnost je pozno izvedela za projekt kanala prek podtalnice, čeprav bi po Aarhuški konvenciji, ki je vgrajena v zakon o varstvu okolja, morala sodelovati od začetka. Zato je bil tudi odziv ozaveščene javnosti, vključno z lastniki zemljišč, pozen. Oblikovana je bila civilna iniciativa za obrambo pitne vode, saj doslej še nihče ni podpisal, da kanal C0 ne bo onesnažil pitne vode podobno kot v Maximarketu. »Strokovne študije in mnenja jemljejo puščanje kot dejstvo, ki velja za vse kanalizacije po standardih,« je Ogrin pojasnil, da mestnih oblasti očitno ne zanima, kakšno vodo bomo pili.

Doslej še nihče ni podpisal, da kanal C0 ne bo onesnažil pitne vode.

Ko bo prišlo do prve zastrupitve, bo do zaprtja vodovoda preteklo kar nekaj časa. To vodo vsak dan pije 400.000 ljudi, preden kdo posumi na skupni vir, pa tipično preteče 12–48 ur; šele ko več ambulant vidi enake simptome ali laboratorij zazna isti patogen. Če vzamemo najbolj optimističen scenarij, bi se do zaprtja zastrupilo 20.000 ljudi – verjetno je povsem odveč omenjati, kaj bi to pomenilo za naš zdravstveni sistem. 

Župan najprej ustvari problem, nato ga rešuje na račun prebivalcev

V iniciativi Tržnice ne damo so izpostavili, da podoben problem s parkiranjem pričakujejo tudi v Šiški, kjer se masovno gradi, večina travnikov je že pozidanih, naselje se zgoščuje in bo nastala še večja stiska s parkirišči – ki je že sedaj alarmantna. »Naše izkušnje segajo devetnajst let nazaj, ko je župan Zoran Janković začel umetno ustvarjati problem s parkiranjem. Pred tem so kupci na glavni ljubljanski tržnici lahko parkirali pred Lutkovnim gledališčem in na cesti ob tržnici. Župan je svojevoljno spremenil delovni čas tržnice in zaprl parkiranje za prodajalce in kupce obtržnici in pred Lutkovnim gledališčem,« so zapisali in dodali, da njegovi prijatelji in delavci MOL še vedno lahko parkirajo pred Lutkovnim gledališčem. Ustvaril je problem parkiranja in podal rešitev – garaža pod tržnico – ki še danes ni utemeljena, saj okoliške garaže niso polno zasedene. 

Spomnili so, da so nove garaže v centru mesta usklajene z evropskimi navodili, da se promet odstrani iz mestnih središč. Župan je ukinil avtobus preko Tromostovja, za promet je zaprl ožje središče Stare Ljubljane. Številne privatne trgovinice so se zaprle, dostava je bila onemogočena, kupci so do njih lahko dostopali le peš. Celo rešilni avto in taksi nista smela v staro mestno jedro, ampak so se morali ustaviti pri zapori blizu Vodnikovega hrama. Bolne so na nosilih prenašali preko celotnega področja do zapore. Celo krste z umrlimi so morali ročno prenašati.

V staro mestno jedro kar naenkrat ni bilo dostave hrane in številni starejši ljudje so se znašli v veliki stiski. Začeli so prodajati svoje hiše, se preselili v domove starejših. Nekateri so zaradi žalosti, da bodo morali zapustiti svoj dom, umrli. Njihove hiše pa so nato poceni kupovali prijatelji mestnih oblastnikov.

Njihove hiše so poceni kupovali prijatelji mestnih oblastnikov.

Še danes je problem z obrtniki. Stare stavbe so stalno potrebne popravil – za obisk obrtnika pa mora lastnik hiše opraviti veliko administrativnih poslov, dati vlogo za dovoljenje dela obrtnika, dobiti dovolilnico – ki jo mora seveda plačati. Zaradi dovolilnice je treba iti vsaj dvakrat do ustrezne službe MOL-a itd. Poleg tega obrtniki ne smejo parkirati v starem mestnem jedru, ampak zunaj zapor. Zato obrtniki neradi opravljajo dela v starem mestnem jedru ali pa tega sploh ne želijo.

Medtem, ko tudi lastniki v starem mestnem jedru registriranih podjetij ne morejo dobiti parkirnega prostora, se za prijatelje mestnih oblastnikov dobi parkirna dovolilnica za parkiranje pred Šentjakobsko cerkvijo.