[Prejeli smo] Partnerstvo za razvoj 2026

Avtor: Uroš Gabrijelčič

Ljudje z nekoliko daljšim političnim spominom se bodo spomnili pobude, ki jo je med svojo vlado 2004-2008 dal takratni predsednik vlade in se je imenovala Partnerstvo za razvoj. Takratna vlada je bila razmeroma uspešna, vsekakor pa uspešnejša od vrste levih vlad pred njo, zlasti pa za njo. Takšnega partnerstva, ki ga je ponudil slovenski levi opciji, ki je bila takrat v opoziciji, niti ni potreboval, ali vsaj ne nujno. Je pa ocenil, da bi bilo za sprejetje nujnih gospodarskih ukrepov to dobro. Seveda je naletel na skoraj večinsko nerazumevanje, čeprav se mi zdi, da Pahor temu ni bil nenaklonjen. Kakor koli, do partnerstva ni prišlo, kajti levi blok je trdil, da Janez Janša samo išče 'pokritje' za svoje početje. In samo mimogrede, to početje je bilo za državljane dobro, celo tako dobro, da so mi celo levo usmerjeni znanci zatrjevali, da se Janši nedvomno obeta še en mandat. Res je kazalo tako, a le do nekaj mesecev pred volitvami, ko je izbruhnila (izmišljena) afera Patria, zaradi česar ni zmagal na volitvah, prav obratno, izgubil jih je proti Pahorju, odmev te afere pa se je za njim vlekel še nekaj let.

Človek se seveda sprašuje, zakaj ta pobuda ni bila sprejeta, saj bi se namreč zgodilo to, kar imajo nekateri politični analitiki za nujno, ko gre za slovenski politični prostor: za združevanje moči desnega in levega pola ter tako za hitrejši in temeljitejši vsestranski napredek države. Tudi se sprašuje, ali je bil Janša naiven, ali pa celo kaj drugega? Zavajajoč in s figo v žepu? Sam menim, da Janez Janša ni bil naiven, ampak je hotel to, kar bi si morala želeti vsaka politika: delati tako, da bodo to v dobrem občutili vsi državljani!

Seveda levici kaj takega niti na misel ne pride in ji tudi takrat ni. Sprejeti takšno pobudo od njihovega ideološkega nasprotnika (sami ga imajo za sovražnika, kar s svojo agendo nenehno dokazujejo) bi zanje pomenilo, da bi bili takoj ob vse hujskaštvo, ki so ga zganjali proti SDS-u in Janši osebno. V najvplivnejših medijih, ki jih imajo vse od osamosvojitve pod nadzorom, ne bi več mogli orkestrirano napadati vlade in njenega prvega moža, predvsem pa bi morali prenehati s kovanjem umetnih, izmišljenih zarot in spletk. To ni bilo mogoče tedaj in ni mogoče zdaj!

Zakaj primerjam razmere takrat in danes? Res je namreč, da niso primerljive; danes je položaj Slovenije veliko slabši, kot je bil 2004-2008, in če takrat morda takšna koalicija ni bila potrebna, pa danes je. A je še manj možna kot je bila takrat. To je že večkrat dal vedeti dosmrtni šef komunistov in sovražnik Slovencev Milan Kučan. O veliki koaliciji lahko Slovenci samo sanjate, ali, če parafriziram njegove zlovešče besede: Danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan!

Po treh in pol letih političnega stampeda, ki ga nad našo državo izvaja 'Golob & comp.', je Slovenija precej pri dnu, morda bi lahko rekli, da je na tleh. Na moč je podobna boksarju, ki po vrsti zaporednih uničujočih udarcih (boksarski izraz za to je knock down) leži na tleh in čaka, da ga odreši sodnik. A to, kar je pri boksu mogoče, ko gre za uničeno državo, ki nemo gleda, kako ji propadajo vsi sistemi, ni mogoče. Odrešitelja v obliki sodnika ni, ni nekakšne 'trojke', ki bi streznila slovensko politiko, predvsem pa volivce. Ti kljub neštetim porazom večinoma volijo napačne in tudi ko jim z dejstvi dokažeš, da se v svojih ocenah in odločitvah motijo, trmasto vztrajajo pri svojem. In nas vse skupaj potiskajo na dno.

Morda se bo kdo vprašal, čemu ta zapis zdaj, danes. Razlog je preprost in zelo žalosten. Pred dnevi se je namreč v Novem mestu zgodil umor; neki romski brezvestnež je s pestjo, v kateri je tiščal bokser, pobil nedolžnega človeka na tla in ga ubil. Iz znanega nasilneža se je v trenutku prelevil v morilca. In kaj ima to opraviti z žalostnim položajem, v katerem je Slovenija? Vse pravzaprav. Nasilja so se tudi pri nas dogajala in se bodo še in počnemo jih tudi Slovenci, ne le Romi in migranti različnih nacionalnosti. In vendar je ta primer različen od drugih, in sicer zato, ker ga je bilo mogoče predvideti.

Nasilje na Dolenjskem se namreč dogaja že zelo dolgo in ljudje so na to ves čas tudi opozarjali. Še najbolj in najpogosteje prav v zadnjih treh in pol letih, ko je romsko nasilje doseglo vrh. Ne le to; opozicija je vlado nenehno opozarjala na nevzdržne razmere, sklicevala seje, ki jih je vladna garnitura praviloma obstruirala. Na to so zelo dolgo opozarjali župani ogroženih pokrajin, a o vsem so najvplivnejši mediji vztrajno molčali.

Tu nas bode v oči predvsem javna RTV Slo, ki jo prisilno plačujemo vsi, ki smo priklopljeni na elektriko! Pop Tv sicer ni dosti boljši, a gre za zasebno podjetje, zato lastniki pač počnejo to, kar je dobro za njihov žep in ne, kar je dobro za objektivno obveščenost ljudi. In če se tej zasebni TV postaji tu in tam utrne tudi kaj bolj kritičnega in vsaj malo zadiši po objektivnosti, to za 'nacionalko' ne velja niti pomotoma. Največ, kar so lahko v žalostnem preteklem tednu spacali skupaj, je bila oddaja, ki jo je zelo neprepričljivo vodil I. Bergant (nekaj sramu tudi on še premore, ne veliko, a nekaj) in ji je umirjenejši ton skušal dajati D. Petrovec. Ta se je popolnoma osmešil, ko mu je sogovornik natočil čistega vina; skratka, oddaja je bila klavrna blamaža na vsej črti!

Ali je torej vse do konca zavoženo, ali pa morda je neka rešitev, ki bi bila objektivno mogoča? 

In tu smo pri srži težav, ki nas pestijo. Po zaslugi ne preveč politično prodornih državljanov smo dobili vlado, ki nas bo uničila že v tem mandatu, če ne prav do konca, pa bo to storila v naslednjem, saj se poteguje za še en mandat. Lahko sicer pride do drugega scenarija, da bo naslednjo vlado volil nekdo drug z levega pola – v tej zvezi se največkrat omenja Prebilič, a je treba počakati na odločitev odločevalcev iz ozadja. Toda tudi, če do tega pride, se nam ne piše dobro. Najprej zato, ker ne preveč uspešni župan nikakor ne bo kos orjaškemu dolgu države, ki ga je Golobova vladala 'oplemenitila' z dodatnima dvema ali celo več milijardami dolga, drugič pa zato, ker mu tega ne bodo dovolili vplivneži, ki vse pogosteje govorijo srbski jezik.

Ali je torej vse do konca zavoženo, ali pa morda je neka rešitev, ki bi bila objektivno mogoča? Države za razliko od državljanov navsezadnje ne morejo kar propasti, ali pač!?

V zvezi z rešitvijo se največkrat omenja desno sredinsko vlado pod vodstvom Janeza Janše. To je vsekakor možnost in prvak opozicije je dokazal, da je kos težkim razmeram, vendar je dal jasno vedeti, da želi močno vlado, ali pa nič! In prav ima, kajti za zelo dobro vodenje države v izrednih razmerah pandemije je ob koncu mandata od volivcev dobil košarico! Ja, prav je zapisal RG, da si Slovenci Janše ne zaslužijo! Le da pametni državljani njegov stavek razumemo drugače, kot ga je bleknil on.

In za konec: rešitev za politično razklano Slovenijo bi bila desno-leva vlada, ki bi za obdobje vsaj enega mandata sklenila 'pakt o nenapadanju', nekakšno sodobno partnerstvo za razvoj, a kaj, ko je veliki mali človeček svoje že povedal: Danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan!