Rafko Irgolič (3/6): Moj črni konj ne rabi uzde

Pevec Rafko Irgolič je najbolj poznan po pesmi Moj črni konj. Po kavbojski pesmi, ki se je v njegovi izvedbi najmočneje dotaknila naših src. Zadeva je po eni strani razumljiva, saj smo tako rekoč vsi Slovenci v tretjem, četrtem kolenu kmetje in so nam torej konji blizu, po drugi pa presenetljiva, saj s kavboji nimamo nobene povezave, razen dobrih kavbojskih filmov, ki so bili tedaj pri nas zelo priljubljeni.

V osnovi gre za zgodovinski trenutek, ko se je radijsko občinstvo naveličalo Pesmi borbe in dela – tako se je imenovala oddaja s partizanskimi pesmimi – in se je začelo življenje močneje obračati v zasebno smer. V ta prazni prostor pa so prileteli Avseniki in nekaj let pozneje tudi raznovrstni kavboji.

Poroka in sinček

Leta 1962 sta se Rafko in njegova izvoljenka Nada poročila. Civilno na ljubljanskem magistratu, cerkveno pa v cerkvi Marije Pomočnice na Rakovniku. Poročil ju je salezijanski duhovnik prof. Martin Jurčak, ki je bil v tridesetih letih kapelnik Salezijanske godbe na pihala v salezijanskem zavodu na Radni pri Sevnici. Torej sta bili spet prisotni Sevnica in glasba. Velika težava je nastopila s skupnim stanovanjem. Zakonca Irgolič se spominjata:

»Kolikor toliko primeren prostor za bivanje sva dobila šele po dobrem letu in pol, sinček pa je potrkal že po enajstih mesecih. Seveda sva ga sprejela z največjim veseljem. Najin otroček Igor je bil pravi sonček. Tudi drugače je bil zelo prijeten in miren otrok. Zdelo se nama je, kot da bi že od prvega trenutka naprej razumel najine težave stopanja v tako imenovano veliko življenje.«

Ko sta do stanovanja – sicer skromnega, a vendar skupnega – le prišla, so zaživeli kot prava družina. Rafko pravi:

»Od tistega časa naprej smo živeli in delali kot mnoge druge mlade družine. Razpeti smo bili med službo, vrtcem in Nadinim poznejšim šolanjem na fakulteti za farmacijo. Sam sem ostal ves čas pri svojem delu. Pri tem sem užival, za poslastico pa sem imel svoj največji konjiček – petje!«

Iz konjička zraste konj

Da je Rafko zašel v kavbojske vode, je bilo v resnici eno samo veliko naključje, ki pa navadno to niti ni. K srečnemu začetku prave pevske poti je pripomoglo več pomembnih stvari. Rafko je imel prepoznaven glas in že do tedaj je veliko prepeval v Narodnem domu z Akademskim ansamblom Aca Müllerja, poznalo ga je veliko poslušalcev, po značaju pa je bil sila dostopen in vljuden človek. Takole se spominja, kako je pesem o črnem konju zašla na naše poljane:

»Na to pesem me je opozoril radijski urednik Aleksander Skale, ki je bil na Radiu Ljubljana zadolžen za džez rubriko. Šlo je za nemški original z naslovom Mein bestes Pferd braucht keine Zügel. Rekel mi je: 'Pojdi v radijsko fonoteko k Ivanki in jo poslušaj.' Res sem šel k Ivanki Kraševec, ki je tedaj delala v radijskem arhivu. Pesem mi je bila všeč, pel jo je Peter Hinen. Za mojo izvedbo je besedilo, ki je razen refrena precej drugačno od originala, pripravil Ferry Souvan. Aranžma je naredil Mario Rijavec za Ljubljanski jazz ansambel, ki ga je vodil Urban Koder. Ob vokalni podpori Optimistov smo ga posneli v Studiu 14 v slabi uri, nato pa nas je snemalec Vinko Rojc poslal domov. Pesem smo posneli brez dodelave kot običajno ljudsko pesem. Za instrumentaliste, ki so bili džezisti, je bil pravzaprav navaden hec posneti tako skladbo.«

S to skladbo so torej povezani sami imenitni ljudje. Aleksander Skale je bil dolgoletni radijski urednik džezovskih oddaj, Mario Rijavec eden najboljših avtorjev priredb, besedilo je napisal Avsenikov prvi pisec besedil Ferry Souvan, skladbo pa je posnel Vinko Rojc, ki je kot tonski mojster ves čas živel povezan predvsem z narodno-zabavno glasbo.

Vse štiri ljudi sem pozneje spoznal tudi osebno in prav za vse lahko rečem, da so bili srčno povezani z glasbo. To je bil še čas, ko v ospredju ni bil denar, temveč predvsem veselje, da si ustvaril nekaj novega, drugačnega ter da si to lahko preko radijskih valov podaril najširšemu slovenskemu občinstvu.

Kaj je poslušalce najbolj pritegnilo k tej poskočni popevki? Rafko meni, da predvsem tisto, kar ta kavbojska pesem izraža v svojem bistvu: veselje do življenja. Ker smo bili od nekdaj radi veseli, ni nenavadno, da se je to veselje preneslo vse do današnjih dni. Traja pa že dobrih šestdeset let!

Kaj je poslušalce najbolj pritegnilo k tej poskočni popevki? Rafko meni, da predvsem tisto, kar ta kavbojska pesem izraža v svojem bistvu: veselje do življenja.

Prva plošča

Tako je umirjeni in vedno prijazni Rafko postal – nekoliko mimo svojega pričakovanja – prvi slovenski kavboj. K temu je veliko pripomoglo tudi to, da so po vsej mili slovenski deželici tedaj razsajali kavbojski filmi z osrednjim filmskim junakom Johnom Waynom na čelu. To so bili časi, ko še ni znal vsak otrok govoriti angleško in smo celo ime glavnega filmskega igralca 'ponašili' v Johan Vavne.

Ker so morali na tedanjem Radiu Ljubljana ta posnetek na željo poslušalcev predvajati dan za dnem, so uredniki predlagali, da bi Rafko posnel še nekaj podobnih skladb.

»Odločilno je bilo, ko je kitarist Marinko Jankovič prinesel nekaj melodij, zapisanih samo v notah. Nekatere od njih so bile tudi ameriške narodne. Ob tem pa se je pojavilo vprašanje, kdo bo napisal besedila. Moj prijatelj Matija Barl se je ponudil sam. To sem v mnogih intervjujih že večkrat povedal. Da so melodije 'fajn', smo se vsi strinjali, on pa je rekel: 'Bom kar jaz pisal besedila!' Začudil sem se: 'Ti jih boš pisal? A res?' On pa mi je odvrnil: 'Ja, jaz jih bom!' In jih tudi je. In to veliko in dokaj imenitnih.«

Matija je bil fant, ki je v mladosti v filmu igral prikupnega Kekca. Bil je vsestransko razgledan, poleg igralskega talenta je bil tudi pesniško nadarjen. Nekatere pesmi je resnično z velikim občutkom za slovenski jezik prav on prevedel v slovenščino.

Prve posnetke, ki so jih poimenovali kavbojske, so naredili z Akademskim ansamblom Aca Müllerja, kasneje z Ljubljanskim jazz ansamblom, pa tudi s Plesnim orkestrom Radia Ljubljana. Iz vsega tega je nastala prva Rafkova mala plošča. Seveda vinilna. Na njej so posnetki z Ljubljanskim jazz ansamblom.

Med prvima skladbama, ki ju je Rafko zapel v slovenščini, sta bili tudi Take me back to Colorado (Jaham spet v Kolorado) in When I was a boy from the Mountains (Ko bil sem še deček s planine).

»Za pesem Ko bil sem še deček s planine oziroma na kratko Deček s planine je mojster Adamič ocenil, da zveni popolnoma slovensko, in je pri tem tako trdno vztrajal, da sem mu moral z originalom dokazati, da sta avtorja Georg Brown in Victor Young.«

Ob tem naj zapišem še eno posebnost. Več kadrov nemških kavbojskih filmov, ki so bili prav tako izjemno priljubljeni pri naših nekdanjih okupatorjih, so nemški filmarji posneli tudi pri nas – za Savo. Vendarle pa je bilo malce smešno, ko je indijanski poglavar Winnetou na koncu pogovora s kavbojskim vodjem vedno izjavil:

»Ich habe gesprochen! (Govoril sem!)«

Rafkov prijatelj, komponist Janez Klemenčič, je ob izidu plošče zapisal, da Rafko ni posnemal nobenega tujega pevca, temveč da je vse pesmi zapel nekako 'po slovensko'. Pa ne samo kavbojske pesmi, tudi vse popevke, ki jih je pozneje posnel z različnimi ansambli. Dodal je tudi:

»Res pa je, da je z Ljubljanskim jazzovskim ansamblom posnel tistega nesrečnega konja, pa smo Rafka kar določili za kavboja.«

Rafko si glede tega, da je nehote postal prvi slovenski kavboj, ni nikdar belil las. Tako je pač bilo! Vse je sprejemal odprtih rok, pa tudi ni poznal nobenih uzd. Govoril sem!

Rafko si glede tega, da je nehote postal prvi slovenski kavboj, ni nikdar belil las. Tako je pač bilo! Vse je sprejemal odprtih rok, pa tudi ni poznal nobenih uzd.

(D203: 56-57)