Šola mojih sanj

Novo leto je priložnost za nov začetek in nove kreacije. Je čas za ustvarjanje tistega, kar si želimo, kar pogrešamo, kar sanjamo. To so moje sanje. 

Zamišljam si šole, kamor vsako jutro pridejo otroci, polni pričakovanj; tako kot takrat, ko čakajo, kaj bo nekdo od dobrih mož položil pod smrečico. Tudi iz šol se vračajo polni doživetij, o katerih vneto pripovedujejo staršem. Zvečer jim navdih o tem, kar lahko še odkrijejo in ustvarijo, ne da miru, zato jih zjutraj izstreli iz postelje pričakovanje novih doživetij.  

Zamišljam si šole, kamor vsako jutro pridejo otroci, polni pričakovanj; tako kot takrat, ko čakajo, kaj bo nekdo od dobrih mož položil pod smrečico. 

Sprejetost in domačnost 

Zjutraj jih ob vstopu v šolo objame topel in prijeten občutek sprejetosti in domačnosti, varnega zavetja sošolcev, vzgojiteljev, učiteljev in drugega šolskega osebja. V šoli jih večkrat tedensko pričakajo starejši krajani, s katerimi ob prebiranju in poslušanju zgodb ohranjajo tradicijo in skupnost. Z njimi pečejo, kuhajo, skrbijo za vrt, živali, berejo, ponavljajo poštevanko in ohranjajo človečnost. Starejši, tujci in brezposelni so vključeni v to skupnost. S tem ohranjajo zdravje in vitalnost.  

»Navsezadnje duševno zdravje ni nekaj, kar ljudem damo strokovnjaki, psihiatri, psihoterapevti. Pravo duševno zdravje, dobrobit, psihično odpornost dobimo iz svoje socialne mreže, od soljudi, ki nam pomagajo, da se soočamo, da obvladujemo, da okrevamo od preizkušenj, ki so sestavni del življenja,« pravi Anica Mikuš Kos v intervjuju za Objektiv 27. 12. 2024. Zato je šola tudi varno okolje in prostor, kjer lahko starši izrazijo svoje stiske ter v njem dobijo podporo in pomoč pri vzgoji otrok, ko jo potrebujejo. To so šole z odprtimi vrati in srci za skupnost ljudi, ki se v njej povezuje za rast in razvoj naše skupne prihodnosti. So prostor povezovanja generacij in raznolikosti strokovnih znanj in pogledov, ki bogatijo skupnost. Učitelji so vodje te učeče se in povezane skupnosti. Odrasli smo zgled sodelovanja in vodenja. Smo zgled prihodnosti družbe.  

Kultura in podjetništvo

Šole so tudi kulturna skupnost s knjižnicami, bralnimi klubi otrok in odraslih, s kulturnimi, dramskimi večeri. »Naše šole imajo knjižnice, ki čakajo, da se bodo smele razviti v Knjižnice: prostor z udobjem mehkega pohištva, knjig in računalniških postaj, knjižničarji in učiteljem informatike, ločenimi kotički za branje in skupinsko učenje, sestajanje knjižnega kluba, z delavnicami ustvarjalnega pisanja in pripovedovalskih uprizoritev,« pravi Tatjana Plevnik v Sobotni prilogi 28. 12. 2024. Šole so prostor, kjer tisti, ki nimajo, dobijo topel obrok ali samo toplo besedo.  

Šole so tudi podjetniška skupnost, ki povezuje drzne ideje mladine in preudarno strokovno znanje. Tako mladi gradijo veščine, spoznavajo bodoče zaposlovalce in aktivno soustvarjajo prihodnost skupnosti, v kateri bodo želeli ostati. Podjetja, skupnosti in šole imamo skupen cilj: ohraniti zdrave, srčne in izpolnjene ljudi.  

Mogoče moramo spremeniti način, kako vidimo šole, da bomo lahko spremenili šole.  

Kot je dejala Frida Kahlo: »Mislili so, da sem nadrealistka, a nisem bila. Nikoli nisem slikala sanj. Slikala sem svojo realnost.« (»They thought I was a Surrealist, but I wasn't. I never painted dreams. I painted my own reality«). 

Podjetja, skupnosti in šole imamo skupen cilj: ohraniti zdrave, srčne in izpolnjene ljudi. 

(D182, 60)