Umazana skrivnost zelene energije: njena lakota po afriških mineralnih virih

Prizadevanja za globalni energetski prehod so sprožila besen boj za surovine, ki so osnova za vse od električnih vozil do vetrnih turbin, in države, bogate z mineralnimi surovinami, v katerih se te nahajajo, nočejo biti izpuščene iz te tekme.

V prihodnjih desetletjih bo za pogon tehnologij čiste energije prihodnosti potrebnih več milijard ton mineralov, kot so litij, nikelj in kobalt. Države, bogate z mineralnimi surovinami, si želijo zaslužiti ta dobiček, zato pripravljajo politike za spodbujanje svojih industrij, hkrati pa upajo, da se bodo izognile pastem, ki so v preteklosti ujele druge surovinske velesile.

Umazane skrivnosti »zelenega prehoda«

Svet ne more kopati in rafinirati velikih količin mineralov, ki se uporabljajo v baterijah – litija, niklja, kobalta, mangana, paladija in drugih – niti približno v takšnem obsegu, da bi se ta hiter prehod na električna vozila lahko zgodil tako hitro, kot si to želi zahodna politika. Umazana skrivnost zelene revolucije je njena nenasitna lakota po virih iz Afrike in drugod, ki se pridobivajo z najbolj umazanimi tehnologijami na svetu.

Še več, pospešen prehod na baterije zdaj grozi, da bo ponovil eno najbolj uničujočih dinamik v svetovni gospodarski zgodovini: sistematično črpanje surovin z globalnega juga, zaradi katerega so razvite države nepredstavljivo obogatele, medtem ko so po vsem svetu v razvoju pustile sled degradacije okolja, kršitev človekovih pravic in poltrajne nerazvitosti.

Največje svetovne zaloge teh mineralov so skoncentrirane v peščici držav. V Avstraliji na primer proizvedejo več kot polovico trenutne svetovne proizvodnje litija, v Latinski Ameriki pa je t. i. litijski trikotnik, ki obsega Čile, Argentino in Bolivijo, bogat tudi s tako imenovanim belim zlatom. V proizvodnji kobalta prevladuje Demokratična republika Kongo, ki proizvede več kot 70 odstotkov vsega svetovnega obsega, medtem ko 40 odstotkov niklja trenutno pridobivajo v Indoneziji.

»V naslednjih 10, 20 letih nas čaka revolucija na področju baterij, pri čemer države, bogate z minerali, ne bodo izključene,« je dejal Tom Moerenhout, raziskovalec pri Centru za globalno energetsko politiko Univerze Columbia. »Vsekakor imajo geopolitično moč in jo bodo skušale izkoristiti v svojo korist.«

Kongo: med biti zelen in biti uporabljen za »zeleno«

Ker bodo kovine v baterijah v marsičem pridobile podoben strateški pomen, kot ga je dolgo imela nafta, bodo države v razvoju z znatnimi viri zelo težko preprečile, da bi geopolitika ugrabila njihovo razvojno pot. Nobena država ne ponazarja tega problema bolje kot Demokratična republika Kongo, ki ima največje znane svetovne zaloge kobalta – kovine, ki je postala ključna za zeleni prehod, tudi zato ker baterije za električna vozila, proizvedene s kobaltom, običajno omogočajo daljše razdalje vožnje med polnjenji.

Leta 2016, ko je bila cena kobalta razmeroma nizka, je Peking začel nakupovati. Rudarski velikan China Molybdenum je od ameriškega podjetja Freeport-McMoRan kupil enega največjih rudnikov kobalta na svetu, Tenke Fungurume, ki se nahaja na jugovzhodu Konga. Danes kitajska podjetja nadzorujejo 60 odstotkov svetovnih zalog kobalta in 80 odstotkov svetovnih zmogljivosti za rafiniranje kobalta.

Kongo je velik približno toliko kot Zahodna Evropa, zato so njegovi obsežni viri v mnogih pogledih ključni za gospodarsko usodo celotne afriške celine. Najpomembnejše vprašanje je čezmejna infrastruktura, kot so železnice in dostop do morskih pristanišč. To ni le predpogoj za izvoz baterijskih virov na trg. Pomanjkanje čezmejne infrastrukture v večjem delu Afrike pomeni tudi, da se prizadevanja za povezovanje gospodarstev niso nikoli zares začela, čeprav je afriško celinsko območje proste trgovine, ustanovljeno leta 2018, vsaj na papirju največje območje proste trgovine na svetu, ki zajema 43 držav.

Obenem pa porečje reke Kongo, drugo največje območje tropskega gozda na Zemlji, leži v osrednji Afriki. Širše porečje Konga obsega približno 240 milijonov hektarov sklenjenih gozdov, ki se razprostirajo na območju osmih držav. Padavine, ki jih gozd ustvarja daleč stran od Sahela in Etiopskega višavja, so v pomoč 300 milijonom Afričanov na podeželju. Zaradi krčenja gozdov, ki je bilo v zadnjih desetletjih sicer manjše kot drugod v tropih, je samo leta 2019 izginilo več kot 500.000 hektarjev gozda. Kajti območje je nahajališče večine omenjenih mineralov, nujno potrebnih za zeleni prehod.

Ker pa se različni kitajski subjekti z različnimi poslovnimi in političnimi interesi osredotočajo na povezovanje območij, kjer se pridobivajo viri, z morjem za nadaljnje pošiljanje na Kitajsko, na širši ravni ponavljajo gospodarstvo pridobivanja virov iz kolonialne dobe, kar državo, kot je Kongo, ogroža, da bo ostala v večni nerazvitosti.

Zahod prepuščen na milost in nemilost nekaterih držav

Medtem ko Združene države Amerike in Evropa uvajajo politike za večjo odpornost svojih dobavnih verig kritičnih mineralov, so voditelji v mineralno bogatih državah pripravljeni, da prevzamejo večji državni nadzor nad ključnimi sektorji ali omejijo izvoz kritičnih materialov. Medtem ko se latinskoameriške sile odločajo za nacionalizacijo svojih industrij, sta Kongo in Zambija predstavila načrte za oblikovanje posebnih gospodarskih con za dobavno verigo baterij. Prejšnji teden je tudi Avstralija predstavila celovito strategijo za kritične minerale, ki v nove projekte usmerja milijarde dolarjev.

Najnovejši korak je Čile naredil aprila, ko je predstavil nacionalno strategijo za litij, ki bo povečala državni nadzor nad tem sektorjem, s čimer je sledil Mehiki, ki je leta 2022 nacionalizirala svojo industrijo kljub nenehnim vprašanjem o tem, kako namerava pridobivati minerale. Čile je drugi največji proizvajalec litija na svetu, ki trenutno predstavlja približno četrtino svetovne proizvodnje, čilski predsednik Gabriel Boric pa je to potezo označil za nujno gospodarsko odločitev. »To je najboljša priložnost, da preidemo na trajnostno in razvito gospodarstvo,« je izjavil. »Ne moremo si privoščiti, da bi jo zapravili.«

Druge države poskušajo zaščititi svojo industrijo z blokado izvoza mineralnih surovin. Nikljev velikan Indonezija je postopoma poostrila nadzor nad svojim sektorjem, tako da je prepovedala izvoz surovega niklja in tujim vlagateljem naročila, naj rudo predelajo doma. Pred kratkim sta Zimbabve in Namibija podobno omejila izvoz svojih surovih mineralov, kar sta najnovejša primera vlad, ki si ob eksplozivnem povpraševanju prizadevajo zajeti vrednostne verige.

Se bomo učili iz zgodovine?

Preteklost je polna podobnih lekcij preozko usmerjenih nacionalnih gospodarstev. Številne vlade, ki so jih pritegnile hitro rastoče cene enega blaga, so izčrpale svoje druge panoge, tako da jim je ob padcu cen ostalo le malo, poleg tega pa se je povečalo slabo upravljanje in korupcija.

Kljub uspešnemu začetku je venezuelska naftna industrija zdaj dejansko propadla; zaradi rudarjenja fosfatov v Nauruju je gospodarstvo države v razsulu. Čile, Bolivija in Peru so se nekoč znašli v vojni zaradi netopirskega govna. Manaus, mesto na gornjem toku brazilske Amazonke, ima eno od najbolj razkošnih opernih hiš na svetu, ki je ostanek nekdanjega razcveta gumarstva. Španija se je med drugo svetovno vojno izogibala Hitlerjevemu pritisku z izvozom volframa v Nemčijo, ki je prinašal ogromno denarja, dokler ni sklenila dogovora z zavezniki o omejitvi izvoza v zameno za stvari, ki jih je lahko uporabila, kot je nafta.

»Zgodovina pridobivanja in predelave je dolga in se je za mnoge države iztekla slabo,« pravi Sharon Burke, predsednica raziskovalnega podjetja Ecospherics, ki je pred tem delala v Obamovi in Bushevi administraciji. »Mineralno bogastvo je pravi blagoslov, vendar je vedno povezano tudi z nekaterimi prekletstvi.«Toda države so vedno počele to, kar bodo vedno počele: povpraševanje narašča, cene se višajo, politiki pa so navdušeni. Če njihovi novi ukrepi omejujejo proizvodnjo ali se slabo izvajajo in povzročajo škodo okolju ali ljudem, pa strokovnjaki pravijo, da bo učinek čutiti tudi zunaj meja teh držav.