Drugorazredna hrana za drugorazredno Evropo

V zadnjem času se v medijih spet pojavila novica, ki to sploh ni. Namreč, da so prehrambni (pa tudi drugi proizvodi) istih proizvajalcev in iste cene, pri nas slabše kvalitete kot v zahodnih državah. Se pravi, da Johanna iz Bad Radkesburga svojim otrokom za 2,50€ kupuje Nutello z 20% večjim deležem lešnikov kot Ivanka iz Gornje Radgone, ki je dobila Nutello z več sladkorja, ker je ta pač cenejši od lešnikov. Isti proizvod, isti proizvajalec, ista cena, ista rasa, različna kakovost.

Vse bi bilo še nekako razumljivo, če bi bil boljši proizvod tudi dražji. Pač, zahodno je standard višji, minimalna avstrijska plača se nevarno približuje naši povprečni in naj pač Avstrijec plača za Nutello z večjim deležem lešnikov 4€. Toda, ne … pogosto so artikli pri njih še cenejši.

Ne gre samo za Nutello…

Da se to dogaja, je ljudem (še posebej tistim, ki se kdaj odpravijo preko meje po nakupih) že dolgo jasno. Toda končno so se začele stvari premikati. Namreč, nekatere države višegrajske skupine (Češka, Slovaška, Madžarska) so v preteklih tednih opravile kemijske analize in ugotovile bistveno slabšo kvaliteto prehrambnih izdelkov na svojih policah v primerjavi s sosednjo Avstrijo. Zato so od EU zahtevale odpravo dvojnih meril pri kakovosti živilskih izdelkov pod isto blagovno znamko za prodajo na trgih v vzhodni in zahodni Evropi.

Skoraj nas je že navdal ponos, v smislu; glej, zdaj pa bomo stopili skupaj in samozavestno zahtevali odpravo tega podcenjevalnega odnosa. Toda iz neznanega razloga to očitno ni v interesu naše države.

Kdo je resnično zmagal v drugi svetovni vojni?  Če pogledamo iz 70 letne distance, je velika poraženka zagotovo vzhodna Evropa.

Grenak priokus...

Že sama ideja izdelovati proizvod različne kvalitete za različne trge je sprevržena. Tudi v najbolj divjem kapitalizmu. In jih potem še prodajati kot enake in za isto ceno. In ob tem trditi, da je tako le zaradi različnega okusa (seveda, na vzhodu smo se v socializmu navadili na slabše proizvode, zato lahko daš v čokolado namesto kakava več cukra).

Toda slab okus ne ostaja le zaradi slabše hrane, pač pa zaradi odnosa naše države. Ta je pred dnevi poskrbela še za dodatno mero grenkobe. Na RTV Slovenija so namreč objavili novico, da je Inštitut za nutricionistiko, opravil »analizo« 22 (neznanih) izdelkov in ugotovili, da hrana ni slabše kakovosti.

To bi morala biti dobra novica, vendar ni!

Že v članku je jasno povedano, da inštitut ni opravil nobene prave analize hrane, pač pa le primerjal sestavine in podatke o hranilih vrednostih, ki so podani na embalažah. Tam seveda razlike v kakovosti niso zapisane. Bi pa jih verjetno opazili, če bi izdelek odprli, ga pogledali, poizkusili … Kdo je naročil in plačal tako površno «analizo«, ki sodi v rang drago plačanih raziskav in svetovanj, ki jih financiramo davkoplačevalci, so pa na ravni seminarskih nalog?

Očitno niso bili niti toliko pozorni, da bi pogledali, da je na čokoladi kupljeni v Sloveniji sestava poleg v slovenskem jeziku, zapisana še v slovaškem, češkem… in da gre očitno za izdelke namenjene vzhodnemu trgu.

In če so tri druge države v poglobljeni analizi (kjer so dejansko kemijsko analizirali sestavo izdelkov in ne le tega kar piše na etiketi) ugotovile, da so izdelki slabše kakovosti in so zahtevale spremembo, naša država, namesto da se jim pridružila, raje preko neke površne raziskave svojim državljanom še naprej razlaga, da si vse skupaj samo domišljajo.

Na vzhodu nič novega …

Ali ni to nekaj, kar se nam dogaja že skozi vso zgodovino? In ne samo glede prehrane. Videti je, da sta manjvrednostni kompleks in drugorazrednost del nas.  Ali so to v nas vgradila desetletja komunistične ureditve ali pa je to v kolektivni psihi slovanske duše? Morda oboje. Beseda Slovan pomeni suženj in kot take nas ne smatrajo le drugi narodi, pač pa se kot taki doživljamo tudi sami.

Še večja težava pa je, da tisti, ki bi nas morali voditi iz tega stanja, le to raje izkoriščajo in nas prepričujejo, da živimo v najboljši republiki, z najboljšim predsednikom, najboljšo ureditvijo in v čudoviti državi, z najlepšim mestom na svetu … Še ne tako dolgo nazaj smo verjeli, da v Nemčiji niti trava ne raste.

Kdo je resnično zmagal v drugi svetovni vojni?  Če pogledamo iz 70 letne distance, je velika poraženka zagotovo vzhodna Evropa.

In če druge države tega območja počasi vstajajo iz mlake samouničevanja, se včasih zdi, da mi raje vztrajamo v njej … ker ne znamo in ne zmoremo živeti zunaj nje. Ali pa so nas v to prepričali tisti, ki nočejo zdravih, samozavestnih in svobodnih državljanov? Ker takšni verjetno ne bi pojedli vsega sranja, ki nam ga servirajo. V dobesednem in prenesenem smislu.