Kadar je premier pravi, je tudi Patria dobra

Vir: Wikipedia
POSLUŠAJ ČLANEK

Vlada nadaljuje s postopkom nakupa finskih oklepnikov Patria. Za 106 vozil bomo plačali okoli 700 milijonov evrov, je napovedal obrambni minister Borut Sajovic. Z njimi nameravajo zgraditi že dolgo načrtovani dve bataljonski skupini. Kot je pojasnil minister, si slovenski vojaki zaslužijo večjo varnost in mobilnost. Zanimivo pa, da se za največji nakup vojaške opreme odloči ena najbolj levih vlad doslej, in da izbere ponudnik, ki je pod neko drugo vlado veljal za koruptivnega.

Saj ni res, pa je

Zahteve Nata po večanju izdatkov za skupno obrambo se krepijo, sploh v luči nove administracije v Beli hiši, Slovenija pa je po prispevkih za zavezništvo na repu držav. Po razpoložljivih podatkih za leto 2023 je bil delež izdatkov v ta namen 1,35 odstotka BDP (pri južnih sosedih je denimo 1,79 odstotka, v ZDA pa 3,5 odstotka BDP). Z drugimi besedami – vsak Slovenec je za skupno obrambo prispeval 438 evrov.

Izpolnjevanje obljubljenega je na mestu. Vendarle pa pri konkretnem poslu bodeta v oči vsaj dve okoliščini, ki sodita v kategorijo »Saj ni res, pa je.« Prva verjetno ta, da se verjetno najbolj leva vlada v poosamosvojitveni zgodovini  podaja v daleč najdražji nakup vojaške opreme doslej, na kar je na X-u spomnil tudi politolog Miro Haček. »V tujini imajo večjo afiniteto do orožja predvsem bolj desne vlade,« je zapisal.

Zato je logičen tudi dokaj shizofren poskus Levice, da bi si umila roke pred javnostjo. »Vsak evro, ki bo šel v orožje, bo evro manj za druge javne storitve v državi in to je za Levico nesprejemljivo,« je predvideni vladni nakup komentiral vodja njihovih poslanec Matej T. Vatovec. Povsem sprejemljivo stališče, če ne bi bila Levica del iste vlade. »Torej patrije kupuje opozicija in ne vi, ki ste vlada,« se mu je na X-u posmehnil predsednik SDS Janez Janša.

In druga okoliščina iz kategorije »Saj ni res, pa je«: posel leva garnitura sklepa s ponudnikom, ki je pod neko drugo vlado v očeh te iste garniture veljal za strašno koruptivnega.

»Napačen« predsednik vlade

Patria se je izkazala za najboljšega ponudnika, je ob robu vrha Nata julija lani hitel razlagati predsednik vlade Robert Golob. Kot se je za najboljšega ponudnika izkazala tudi pred dvema desetletjema. Le da takrat vlade ni vodil Golob, pač pa Janša. A korenine zgodbe segajo še nekaj let nazaj.

Anton Rop je namreč strankarskemu kolegu Zdenku Pavčku leta 2003 po prijateljski ceni prodal Sistemsko tehniko, nato pa z njim podpisal pismo o nameri, da bo Slovenski vojski dobavil 130 oklepnikov. »Dokazljivo utemeljen sum korupcije, na znanem mestu, na znan način, pri znanih osebah, pri znanih institucijah, je vseh teh sedem let ležal pred slovenskim tožilstvom, pa se ga ni nihče dotaknil,« je desetletje pozneje primer komentiral Janša.

Papirnati oklepniki

Toliko več motivacije pa so organi pregona in izbrana tožilsko-sodna naveza pozneje imeli za obravnavo suma, da naj bi prvak SDS na neznanem mestu, ob neznanem času in na neznan način prejel obljubo nagrade. Razloga pa vsaj dva: nevarnost, da bi se Janša, potem ko je dobil volitve leta 2004, še kdaj vrnil na oblast, in dejstvo, da je Sistemska tehnika ostala brez posla.

Menjava oblasti leta 2004 je namreč prinesla tudi spremembo v postopku nabave oklepnikov – javni razpis. Seveda ga je dobila Patria, saj Sistemska tehnika vozila, ki naj bi ga izdelovala, sploh še ni imela. Tedanji obrambni minister Karl Erjavec je večkrat spomnil, da je Krpan obstajal samo na papirju.

Tresla se je gora, rodila se je miš

Dogovor med Ropom in Pavčkom torej pade v vodo, Rotis pa kot slovenski partner Patrie začne proizvodnjo vozil. V ozadju pa transakcije. Patria februarja 2007 nakaže svojemu dunajskemu posredniku Wolfgangu Riedlu 3,6 milijona evrov, ta pa 2,3 milijona na račun Walterja Wolfa. Ko v Lipnici skušata denar dvigniti oziroma prenakazati, banka prijavi sum pranja denarja. Interpol z depešo o tem obvesti tudi Helsinke in Ljubljano.

Finci preiskavo začnejo že leta 2007, pri nas pa depeša v predalu ostane kar 15 mesecev, da – kako prikladno – nastopi predvolilni čas. Ko finski novinar s pomočjo selov iz Slovenije pripravi veliki pok. Natančno 20 dni pred parlamentarnimi volitvami.

Obtožnico pripravi tožilka Branka Zobec Hrastar, katere mož je v bivšem sistemu aretiral Janšo. Nad nalogo, da Janši dokaže, kako je na neznanega dne, na neznan način, na neznanem kraju vplival na neznane osebe, obupuje celo tožilec Andrej Ferlinc, ki prevzame primer.

Kljub temu sodišče Janeza Janšo, Toneta Krkoviča in Ivana Črnkoviča obsodi, a ustavno sodišče leta 2015 sodbo razveljavi. Trese se gora, rodi pa se miš. Štiri vpletene države, trinajst obtoženih, obsojeni pa le trije posredniki: Jure Cekuta, Peter Zupan in Wolfgang Riedl.

Ironija zgodovine

Janši je država ravno pred dnevi zaradi obsodbe in prestajanja zaporne kazni v zadevi Patria nakazala slabih 44.000 evrov odškodnine. Kolikšne posledice je afera, ki je prvaka SDS na več zaporednih volitvah samodejno postavljala v neenakovreden položaj, imela za slovenski politični prostor nasploh, je težko oceniti. Sam je zahteval 900.000 evrov.

Na vladni izbor istih oklepnikov, kot jih je njegova vlada izbrala že pred dvajsetimi leti, pa Janša danes gleda kot na ironijo zgodovine: »Po 15 letih nazaj na Patrio. Vmes pa sabotaža razvoja, demokracije in Slovenske vojske.«

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike