Kdo si želi sprave in kdo potrebuje sovražnike

Privzeta profilna slika
Gostujoči avtor
Vir foto: pixabay
Če je kdo, ki je dejansko rezultat narodne sprave, potem sem to jaz. Po mami, zavedna slovenska družina, dedek partizan (vendar nikoli član partije), sorodniki po mamini strani partizani (nekateri že od l.1942 dalje, nekateri šele od pomladi 1945). Po očetu ostanki Staroavstrijcev, ki so se, resnici na ljubo kar močno pomešali s Slovenci (dedek Staroavstrijec, babica Slovenka).

In še, kot ironija usode, materin bodoči očim (njena starša sta se po vojni ločila) je na začetku leta 1945 pred pobojem rešil očetovo družino. Ko je po izdaji, zaradi ženskega ljubosumja, nemška policija ponoči 7. februarja 1945 obkolila Šahmanov bunker v Mučevem na Platu in ga zjutraj napadla, sta v boju padla lokalni sekretar OK KPS in mlada domačinka. Materinega očima pa so, ker je imel kmetijo v bližini, prisilili, da je z konji odpeljal trupla.

Materin očim, ki sem ga, mimogrede, imel precej rajši od dedka, o dogodkih med vojno ni hotel govoriti, izjemoma le, ko je spil malo čez mero, smo otroci kaj izvlekli iz njega. Tako sem izvedel, da je pri nalaganju trupel pri padlem partijskem sekretarju v žepu našel spisek za povojne likvidacije in na tem spisku pa  je bila tudi očetova družina. Povedal mi je, da je, čeprav je bil celo vojno sodelavec partizanov, spisek takoj uničil, saj je bilo žrtev in trpljenja že preveč in niso bile potrebne še nove. No s tem dejanjem je rešil ne samo očetovo, pač pa tudi veliko drugih družin v Mežici, katerih greh je bil samo to, da so bili nekateri njihovi člani vpoklicani v redno nemško vojsko (wermacht) ali pa, glede narodne pripadnosti v SS (predvsem ostanki staroavstrijcev).

Seveda sta se obe družini od začetka, ko sta mama in oče začela skupaj, malo čudno gledali, vendar so sčasoma popolnoma normalizirali odnose, o vojnih leti pa ne ni nikoli odpirala tema. Skratka, življenje je teklo naprej po normalnih tirnicah, razum je prevladal nad strastmi.
Skrajneži na eni strani meje potrebujejo podobne norce na drugi strani meje, da se lahko počutijo ogrožene, saj je sovraštvo vir njihovega obstoja.

Sovraštvo kot vir obstoja


In zakaj to pišem. Nestrpni posamezniki v mainstream medijih napadajo predsednika republike zaradi spravnega dejanja, ki bi se že davno moralo zgoditi, pa na obeh straneh ni bilo niti volje niti interesa. Ne zavedajo se, da sovraštvo potrebuje sovraštvo, da se lahko ohranja pri življenju. Skrajneži na eni strani meje potrebujejo podobne norce na drugi strani meje, da se lahko počutijo ogrožene, saj je sovraštvo vir njihovega obstoja.

Ker živim tik ob meji, sem na lastne oči videl paradiranje heimatdiensta v sedemdesetih in osemdesetih letih v Avstriji, odgovor z naše strani meje pa so bile »domoljubne prireditve«, pohodi ob meji in podobne stvari v organizaciji zveze borcev, ki so bile v dobri meri podprte s strani JNA. Obe strani pa sta mahali z zastavami in kričali parole, ter tako izzivali ena drugo.

Takrat smo se učenci osnovnih in srednjih šol morali, hoteli ali ne, udeleževati teh, z današnjega vidika bi lahko rekel neumnosti, ki so generirale sovraštvo na obeh straneh. V Jugoslaviji smo takrat zaradi slabega gospodarskega stanja, ravno tako kot notranje sovražnike, potrebovali tudi zunanje sovražnike, Avstriji in Italiji, pa je, zaradi boljšega gospodarstva, zadostoval samo zunanji sovražnik.

Po osamosvojitvi, pa je sovražnost začela izgubljati naboj in življenje se je, vsaj ob Avstrijski meji normaliziralo. Heimatdinst je postal le še ena od domoljubnih organizacij, brez večjega vpliva (tudi na avstrijskem Koroškem). Tako ni več ne na eni, ne na drugi strani meje divjega mahanja z zastavami, vpitja, paradiranja in izkazovanja moči, sovraštvo je izzvenelo, ostali so le ekonomski in seveda politični interesi, vendar pa so slednji predvsem v službi prvih in ne obratno. Pa ni bilo nobenega simboličnega spravnega dejanja, le razum je prevladal nad strastmi.

Hvala bogu, da se je to sedaj, čeprav na simbolični ravni, zgodilo tudi na italijanski meji. In lahko le rečem: Čestitam predsednik, če sem v prvem mandatu še dvomil o vas, ste v drugem mandatu z vašo državniško držo upravičili zaupanje naroda.

Avtor gostujočega komentarja je dr. Štefan Šumah
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

[Duhovna misel] Dve poti spoznavanja Boga
  • 19. 04. 2026
Križi s križankarstvom
  • 18. 04. 2026
Fenomen Stevanović
  • 18. 04. 2026