Kozlovska sodba o ukradeni pašteti in jušnih kockah

Včeraj je odjeknila novica, da med drugim kradejo tudi na Ministrstvu za javno upravo. In to celo sekretar. Le da ni kradel milijonov, tisočakov, niti stotakov, komaj kak desetak … v bistvu pašteto in jušne kocke

To, da se v naši državi krade, ni nekaj novega. Vendar krasti ne more vsak. Za to moraš biti profesionalec. Izobražen, odlično poznati zakonodajo in njene luknje (ali imeti dovolj denarja, da plačaš svetovalce) in odstraniti moraš znati tiste, ki bi te ovirali.

Če svojo krajo dobro zapakiraš, kradeš od pravih in iz pravega stolčka, sploh ne veljaš za kradljivca, ampak za iznajdljivega strokovnjaka, ki je pač izkoristil, kar mu pripada. Janko Burger je torej več kot očitno amater.

Kaj je narobe s slovenskimi mediji (najbolj v oči bode javna RTV, ki jo financiramo davkoplačevalci), da pograbijo vsako obskurno sočno zgodbico in v želji po večji branosti in gledanosti razcefrajo človeka?

Bruno slovenskih medijev in iver v očesu

Kaj je narobe s slovenskimi mediji (najbolj v oči bode javna RTV, ki jo financiramo davkoplačevalci), da pograbijo vsako obskurno sočno zgodbico in v želji po večji branosti in gledanosti razcefrajo človeka?

Plače sekretarjev niso nizke in najbrž si lahko privoščijo še kaj drugega kot pašteto iz Mercatorja. Za kaj je torej šlo v tem primeru? Zelo očitno je, da gre za duševno motnjo-kleptomanijo. Kompulzivno potrebo po prisvajanju praviloma nevrednih stvari. Ta motnja ne izbira stanu, gre pa najpogosteje za krajo ničvrednih malenkosti.

Je slovenski medijski prostor res tako pod nivojem, da tega ne prepozna ali mu preprosto ni mar? Da dejstvo o duševni motnji in ne moralni pokvarjenosti, omeni zgolj mimogrede?!?

Pa ne gre za zagovarjanje gospoda Burgarja, ki je bil do danes skoraj neznan. Niti ne gre ob strani pustiti načelnosti in tega, da krasti enostavno ni prav. Vendar je javno obravnavati in obsojati človeka, ki je na podlagi svoje duševne motnje, pod notranjo prisilo, ukradel nekaj malenkosti in očitno potrebuje zdravljenje, prav tako narobe. Morda še bolj kot ukrasti pašteto.

Takšni primeri se rešujejo diskretno in obzirno, ne z vlačenjem po medijih, ki nekritično pograbijo vsako  kost, ne da bi vsaj malo pomislili na resničnost, potrebnost in navsezadnje tudi primernost.

Še ni tako dolgo nazaj, ko je neki drugi človek iz javne uprave, (natančneje šolstva), storil samomor, potem ko se je njegovo perilo, povsem nepotrebno in neprimerno, pralo v javnosti do prafaktorjev in nazaj.  In to zgolj o temah, ki bi jih moral razrešiti predvsem sam s seboj in s svojo ženo. 

Takšni primeri se rešujejo diskretno in obzirno, ne z vlačenjem po medijih, ki nekritično pograbijo vsako  kost, ne da bi vsaj malo pomislili na resničnost, potrebnost in navsezadnje tudi primernost.

Dobro premišljena politična igra …

Gotovo ni naključje, da je ta novica odjeknila ravno zdaj. Zadeva namreč ni nova. Ali ni verjetneje, da so se režiserji iz ozadja odločili, da je pravljica o Rdeči kapici (beri; dodatki za pripravljenost, Mramor, ponesrečen Cerarjev poizkus biti kul) postala preveč napeta in preveč brana? Naj ljudstvo raje bere Janka (Burgarja) in Metko.

Je to lansirana igra, da bi se pozornost preusmerila s tistih, ki kradejo zakonito? Pa ne trgovinam paštete, ampak državljanom še kaj več kot zgolj famozne dodatke za pripravljensot.

Ne bi bilo prvič. Tako smo leta 2013 spremljali dramatičen pobeg Hilde Tovšak, ki to sploh ni bil, vmes pa je vlada dvignila davke in skoraj nismo opazili.

Isti igralci so pred meseci odstavili vodstvo slabe banke, s plastičnim izgovorom, da so si izplačevali previsoke zneske … Morda so si jih res. Toda njihova največja napaka je gotovo bila, da so začeli to preprečevati tistim, ki so bili tega že dolgo navajeni.

Je Janko Burgar le priročni grešni kozel, žrtvovan z namenom, da lahko trenutna politična elita navidezno ostane transparentna in predvsem vedno pripravljena na etično držo (saj navsezadnje prejemajo dodatek za pripravljenost)?

Žalostno pa je, da te igre ne spregleda niti opozicija. In se ne vpraša, kdaj so postali tako zelo poceni, da kujejo politične točke na osebnih stiskah posameznikov. Ob vsem tem človek res ne more drugega kot jamrati.