Miha Kordiš tarna nad usodo večnih študentov. Zanj imam odgovor

POSLUŠAJ ČLANEK
Pred slabim tednom, 25. maja, bi v bivši republiki praznovali Dan mladosti. Čeprav današnji mladi v večini praznika niti ne poznajo, je kolektivni spomin nanj še kako živ in vedno spodbudi zanimive polemike. Tudi tokrat je bilo tako: debato na Twitterju je sprožil poslanec Levice Miha Kordiš, ki je problematiziral dejstvo, da država študentom po 26. letu starosti odvzame nekatere pravice in olajšave, ki so jih uživali dotlej. A to, kot pravi, ne bi bil problem, če bi imeli študenti takrat možnost pridobiti stanovanje, solidno zaposlitev itd.

S Kordiševim negodovanjem nad težkimi razmerami za mlade, ki se trudijo uspeti, se strinjam, a problem vidim z druge strani. Je težava res le v državi, ker ne ponudi dovolj stanovanj, ker nam sanjske službe ne prinese na pladnju? Ali pa morda tudi v mladih, ki izbirajo neperspektivne poklice, niso dovolj delavni in ambiciozni?

Družba nam že od mladih let venomer ponavlja: sledi svojim sanjam, ne oziraj se na mnenje drugih. To je kliše, ki nosi hude posledice v obliki generacij mladih, ki živijo v iluzornem svetu, kjer je vse tako enostavno, kjer koristnost in kvaliteta dela nista povezani z uspehom, kjer država z vrečo zlata poskrbi za vse. Gotovo je s kapitalizmom in njegovim odnosom do dela marsikaj narobe, a vseeno je to naša realnost – in če slednje ne sprejemamo, tvegamo sužnost iluziji in njeno neizogibno sesutje, ki nikoli ni lahko.
Vloga države ni, da nas varuje pred tveganjem in spodbuja nedelo, ampak da podpira priložnosti za preboj mladih, njihove energije in zamisli na trg, obenem pa zavaruje najšibkejše in zares ogrožene.

Druga laž, ki jo družba predava mladini je stavek “Mlad si, zabavaj se, dokler se lahko, dokler imaš čas”. Koliko zamujenega, zapravljenega časa in mladih možganov imamo zaradi tega, koliko večnih študentov, ki se po letih študija, v najslabšem primeru kakšnih novodobnih družboslovnih znanosti na fakulteti, ki agresivno zanika pluralnost mnenj in sili k sprejetju svoje ideologije. Govorimo, da je časa še na pretek in si istočasno uničujemo tako mladost kot prihodnost. A ne posplošujmo; situacija ni črno bela, tudi med mladimi je najti mnogo pozitivnega zagona in dobrih praks, a prepogosto se morajo pri uresničevanju svojih idej boriti proti birokraciji in nesmiselnim zahtevam države.

Vloga države ni, da nas varuje pred tveganjem in spodbuja nedelo, ampak da podpira priložnosti za preboj mladih, njihove energije in zamisli na trg, obenem pa zavaruje najšibkejše in zares ogrožene. Rešitev, s katero bi ozračje med perspektivnimi mladimi napravili bolj optimistično, ni v vračanju k planskemu gospodarstvu ali čem podobnim, ampak obratno – odločna prekinitev vseh vezi na bivši sistem, boj proti “mafijskemu” dojemanju trga in monopolu, ki ga nad njim izvajajo nekateri centri moči. Pogost je vtis, da to zaradi bližine in nepredelanosti polpretekle zgodovine ni mogoče, a za zgled so nam lahko nekatere severnejše slovanske države, ki jim to bolje uspeva.

Problem torej ni le v državi in ni le v mladih. Pomembno je, da ohranimo stik z realnostjo in jo skušamo spremeniti “od spodaj”. Prenovo moramo začeti pri sebi, pri lastni osebi – prenova te pa ni ločljiva od istočasne prenove družbe.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

JUN
20
16. Festival Arsena
21:00 - 23:59
JUN
21
JUN
27