Srečanje trilaterale Grčija-Ciper-Izrael, utrjevanje obrambno energetskega zavezništva proti Turčiji

Ravnokar se končuje vrh trilaterale Grčija-Ciper-Izrael v Jeruzalemu. Voditelji držav, Benjamin Netanjahu, Kyriakos Misotakis in Nikos Christodoulides, so se zavezali v partnerstvu za obrambno in energetsko varnost. Povezovanje med tremi državami ni novo, v omenjenem okviru pa pogajanja za zaprtimi vrati potekajo že vsaj desetletje. Vse tri države so tudi velike podpornice mediteranskega povezovanja, druži pa jih še ena skupna točka – Turčija.

Povezovanje med tremi državami ni novo, v omenjenem okviru pa pogajanja za zaprtimi vrati potekajo že vsaj desetletje.

Turčija se pod predsednikom Erdoganom že leta trudi za ponovno vzpostavitev vpliva v Mediteranu, Levantu in Severni Afriki, kar je voditelj Turčije že večkrat tudi javno obelodanil. Država se je pod njegovim vodstvom aktivno lotila prevzemanja vodilne vloge prej omenjenih regij, ki so tradicionalno spadale pod domeno propadlega Otomanskega imperija. Tako se je Erdogan aktivno vmešal v egiptovsko revolucijo in podprl Muslimansko bratovščino proti al-Sisiju, v Libiji podpira generala Haftarja skupaj z Rusijo, medtem ko potihoma pomaga Ukrajincem, kajti ne želi si absolutnega ruskega vpliva v Črnem morju in ruskih baz v Mediteranu. V Siriji je Turčija aktivno financirala opozicijo, v bistvu katero koli, ki je nasprotovala kurdskim skupinam, zato ni imela težav sestreliti ruskega lovca, ki je napadal Asadu sovražno opozicijo.

Toda Erdogan je šel še dlje – letos je sklenil pomorsko pogodbo z Libijo, ki posega v teritorialne vode Grčije, Cipra in Egipta. Turčija in Libija sta enostavno določili velik del teritorialnih voda okoli grških otokov in Cipra, predvsem okoli Krete in Rodosa ter potegnili še pomorski koridor med državama. S tem so odvzeli Egiptu še del njenega teritorialnega morja. Vse tri države so takoj zavrnile omenjeno pogodbo, grška mornarica pa je morala že posredovati proti turški. Turčija je pod Erdoganom tudi podpornica Muslimanske bratovščine in zatorej aktivna podpornica Hamasa, kar vpliva na odnose z Izraelom. Enako je začela javno oporekati samostojnemu Cipru, torej tistemu delu otoka, ki ni pod turško okupacijo. Libya’s National Oil Corporation (NOC) je za leto 2026 napovedala nove tenderje za raziskave in razvoj plinskih vrtin, kar bo nedvomno vplivalo na odnose v Mediteranu.

Turčija in Libija sta enostavno določili velik del teritorialnih voda okoli grških otokov in Cipra, predvsem okoli Krete in Rodosa ter potegnili še pomorski koridor med državama.

Vrh Grčije, Cipra in Izraela tako dobi smisel, kajti vse tri države so ogrožene s strani turških vojaških in ekonomskih interesov. Na vrhu v Jeruzalemu so se zavezale k ustanovitvi skupnih pomorskih sil za hitro posredovanje. Izrael že poseduje spodobno orožarsko industrijo in je ena vodilnih držav na področju znanosti in razvoja, Grčija pa ima največjo mornarico od omenjenih držav, pred dnevi pa jim je francoska Naval Group dostavila novo fregato HS Kimon F601, prvo grško fregato za obrambo in posredovanje (FDI HN). Vojaški del sporazuma predvideva še skupne vojaške vaje, izmenjavo obveščevalnih podatkov, skupni nadzor teritorialnih voda in skupno upravljanje z izrednimi razmerami, kar bo pripomoglo k učinkovitosti in fleksibilnosti v primeru kriznih situacij. Ob tem so dali velik poudarek na kibernetsko varnost, strateške komunikacije in zaščito pomembne infrastrukture, kar je v času umetne inteligence in uporabe dronov izrednega pomena.

Ekonomska dimenzija dogovora se v glavnem vrti okoli energije. Po podpisu pogodbe o dobavi izraelskega plina Egiptu, je skupni nastop v Mediteranu poglavitnega pomena za zaščito ekonomskih in obrambnih interesov trojke. Vzhodni Mediteran ima po dosedanjih predvidevanjih približno 2 bilijona kubičnih metrov zemeljskega plina. Zato si te države ne morejo privoščiti ekonomskega sodelovanja brez vojaške zaščite, saj bi destabilizacija Mediterana ne le ogrozila proizvodnje plina, ampak tudi dobav EU, kar bi jo postavilo v podobno situacijo, ko so se zmanjšale dobave z Rusijo.

Zato je ključnega pomena, da se v trilateralo aktivno vključi EU, ki potrebuje energetsko neodvisnost, kajti najmanj zaželeno bi bilo, da po koncu vojne v Ukrajini ne postane ponovno odvisna od ruskega plina. Evropa je že nakazala, da jo Mediteran bolj aktivno zanima, kar pomeni povečanje obrambne infrastrukture za zaščito teritorialnih voda njenih držav, izgradnjo elektro in plinske infrastrukture, tako nadzemne kot podzemne ter plinskih terminalov. Obenem bo to pomenilo priložnost za bolj učinkovit nadzor nad migracijskimi vali v Evropo, tihotapljenja drog in orožja. Ne nazadnje lahko takšna mediteranska shema ponudi še bolj aktiven vstop v Afriko. Kako se v to shemo vklopi Slovenija, je težko reči, kajti zavrnili smo izgradnjo plinskih terminalov in plinske infrastrukture, nismo se pridružili posojilni obrambni shemi, v regiji pa podpiramo akterje, ki so sovražni omenjeni mediteranski trojici, recimo Iran in Hamas. Morda pa je prišel čas za spremembe tudi v slovenski zunanji politiki?