“Ko nekdo spakira svoje življenje v tri kovčke in odide iz Argentine, je to velik udarec za našo slovensko skupnost”

Intervju: argentinska Slovenka Mariana Poznič

Na področju Buenos Airesa je aktivnih šest slovenskih domov, eden je še v Mendozi in eden v Barilochah. – Vse od selitve po 2. svetovni vojni dotoka novih ljudi ni, zato občutimo, da se skupnost manjša. – Odnos slovenske države do slovenskih migrantov je v zadnjem času pri vseh vladah korekten. – Mladi v Argentini težko vidijo kakršnokoli prihodnost. – Protesti proti Mileiu so predvsem politične narave, nekatere poteze so dobre, druge slabe.

Gospa Mariana Poznič, po poklicu ste sicer odvetnica in sodna tolmačka. Zakaj ste prevzeli še izziv urejanja edinega argentinskega časopisa v slovenskem jeziku?

Ta izziv sem sprejela, ker pripadam slovenski skupnosti, ne pa zato, ker bi bila odvetnica. Ampak v slovenski skupnosti v Argentini tako ali tako vsi delamo vse stvari ljubiteljsko, čeprav zanje nismo nujno strokovno usposobljeni. Zdijo pa se nam pomembne in jih ohranjamo. V primeru časopisa Svobodna Slovenija, ki ima več desetletij dolgo zgodovino in se je ves čas spreminjal ter prilagajal, je nastala potreba po zaposlitvi novega urednika. Izziv sem sprejela z razlogom, da nadaljujemo s poročanjem in objavljanjem dogajanja v skupnosti. Konkretno pa tudi zato, ker mi je bil izziv časopis spraviti na splet, v digitalno obliko, kar se mi je v tistem času zdela nuja, čeprav sama nisem ravno tehnološka oseba. Ampak saj so mi pomagali drugi.

Časopis je zaživel v digitalni obliki, ampak nehal izhajati v fizični obliki. Zakaj?

Vrsto let se nam je dogajalo, da se je število naročnikov Svobodne Slovenije krčilo. Saj veste, da mladi že dolgo niso več navajeni, da bi se naročali na časopis v papirnati obliki. Na spletu so jim vsebine dostopne brez težav, brez omejitev, hitreje, ni treba čakati, da časopis pride na dom. Tisk je seveda zelo drag, prelomna točka za nas pa je bil izbruh epidemije koronavirusa. To je povzročilo ogromno povezanih težav. Mi objavljamo in poročamo predvsem o dogodkih znotraj slovenske skupnosti. To je vir naših novic, v času epidemije pa dogodkov ni bilo. Padla je tudi mreža raznašalcev časopisa, saj so to delali posamezniki. Tega ni bilo mogoče več izvajati. Zato smo ukinili tisk, ob koncu epidemije pa videli, da je najbolje, da ostanemo samo na spletu. Seveda obstaja možnost, da si naš časopis sami natisnete in ga preberete ob jutranji kavi, če si to želite.

Pravite, da ohranjate pisano slovensko besedo na drugi strani sveta. Mladi lahko do novic v hipu pridejo na spletu. Kakšne teme potem še naslavljate, da ste jim dovolj zanimivi, da berejo tudi Svobodno Slovenijo?

Pokrivamo predvsem dogodke v naši skupnosti, življenje naših društev. Ko je mogoče, se pogovarjamo z našimi ljudmi, skratka pišemo o vsem, kar bi zanimalo člane naše skupnosti – ali pa druge o nas. Teme, ki jih pokrivajo drugi, bolj profesionalni mediji, mi ne pokrivamo, saj tudi potrebe po tem ne vidimo. O nas pa tudi nihče druge ne piše.

Nove generacije argentinskih Slovencev to zanima?

Zanima jih, če kaj napišemo o njih, če so kaj naredili, določen interes še obstaja. Ne vem, če je razlog v tem, da želijo dati podporo novinarstvu in ohranjanju slovenskega jezika, morda je povezano s tem, da želijo na socialnih omrežjih deliti s svojimi prijatelji, kaj se piše o njih. Ko nekaj naredijo, torej radi o tem tudi preberejo.

Pravite, da je novinarstvo vaš stranski poklic. Kako vam ob vašem pravem poklicu sploh znese, da urejate še slovenski časopis?

Saj veste, to je tako, kot vse ostalo, kar delamo v slovenski skupnosti v Argentini. Nihče od nas ni zaposlen, nima službe v okviru slovenske skupnosti, vse delamo ob koncih tedna, med tednom po službi, v prostem času med počitnicami. Veliko dogodkov naše skupnosti se zvrsti tudi med tednom, ob večerih, pa ob sobotah in nedeljah.

Slovenci še lastnih hiš v Buenos Airesu niso postavili, ko so že iskali prostore za skupne slovenske domove, kjer se bodo družili.

Po nekaterih preteklih izračunih naj bi bilo vseh argentinskih Slovencev okrog 30 tisoč. Kako veliko pa je danes aktivnih članov v vaši skupnosti?

Dogodki se dogajajo na tedenski ravni, imamo pevski zbor, pa športno skupino, ki se druži in trenira, aktivna je tudi folklorna skupina, ki se druži na tedenski ravni in pripravlja dogodke. Ko je v teku priprava za kakšno konkretno prireditev, ko se recimo pripravljamo na obletnico, vsak slovenski dom v Argentini seveda vsako leto praznuje svojo obletnico. Šest slovenskih domov je trenutno aktivnih v na področju Buenos Airesa in potem še eden v Mendozi in eden v (San Carlos de) Barilocheju. V glavnem mestu se nahaja t.i. Slovenska hiša, ki je center vseh naših dejavnosti in društev, slovenski domovi so, od juga proti severu, v slovenski vasi v Lanusu, dom v San Justu, slovenska pristava v Castelarju, Slomškov dom v Ramos-Mejii, slovenski dom v San Martinu in slovenski dom v Carapachayju. Ti domovi so nastali zaradi potreb po druženju slovenskih priseljencev v Buenos Airesu, potrebovali so nek prostor, da se družijo. Slovenci še lastnih hiš v Buenos Airesu niso postavili, ko so že iskali prostore za skupne slovenske domove, kjer se bodo družili. Središče Buenos Airesa je bil finančno nedosegljiv, zato so se naselili v predmestjih, kjer je bilo mogoče velike zgradbe poceni kupiti. Hitro so tam začele delovati tudi sobotne slovenske šole, kjer so otroke učili slovenskega jezika, kjer bi vadil pevski zbor in kjer bi lahko imeli sveto mašo v slovenščini.

Rojeni ste v Argentini. Kakšna je pravzaprav vaša vez s Slovenijo?

Ta vez se je skozi moje življenje precej spreminjala. Do leta 1990 je bila to vez na daljavo, v Sloveniji sem imela sorodnike, ki jih nisem poznala. V Ljubljano sem prvič prišla šele leta 1991, po osamosvojitvi. V Sloveniji sem se veliko naučila, veliko izvedela od pripovedovanj starejših, ni pa to bila konkretna izkušnja. Seveda pa to ni bilo tako, kot da bi se učila o afriških državah ali katerih drugih. Slovenija je bila pač nekaj posebnega, domovina mojih staršev, ko sem prvič imela priložnost spoznati domovino na lastne oči, se je vse spremenilo. Sta se pa v Slovenijo po osamosvojitvi preselila tudi moj brat in sestra, zdaj imam v Ljubljani bližnje sorodnike. Semkaj se je preselilo tudi veliko bližjih sorodnikov in prijateljev iz Argentine, zastopam našo skupnost v Svetu za Slovence v zamejstvu, zato sem te dni v Sloveniji, veliko imam obiskov (smeh). Ne prihajam več kot Marijana, ampak tudi kot zastopnica naše slovenske skupnosti v Argentini. Posvetovalno telo je imelo skozi čas večji vpliv, včasih spet manjšega, pod to vlado smo se zbrali sicer prvič. Smo pa posredniki med slovensko vlado in Slovenci v svetu, vlada skrbi za te ljudi, mi pa moramo slovenski vladi povedati, kaj Slovenci daleč od domovine počnejo, kaj potrebujejo, kakšen odnos imajo do matične domovine. Kaj bi si morda še želeli od Slovenije in kaj jim le-ta dejansko še lahko da. Odnos slovenske države do slovenskih migrantov je v zadnjem času v vseh vladah korekten. Sodelovanje se je okrepilo, z obeh strani je bolj aktivno, kot v preteklosti.

Slovenija je bila pač nekaj posebnega, domovina mojih staršev, ko sem prvič imela priložnost spoznati domovino na lastne oči, se je vse spremenilo.

Kako vlada pomaga vašemu mediju – Svobodni Sloveniji?

Seveda s finančno pomočjo. Saj veste, kako človek pravi, nikoli ni zadosti. Pomoč izkoristimo, veliko s tem denarjem naredimo, bi si želeli še več, včasih kaj dobimo skozi dodatne razpise, ko pride kakšen minister iz Slovenije na obisk v Argentino, predstavljamo most, da njihova beseda pride do argentinskih bralcev.

Pravite, da se veliko mladih argentinskih Slovencev še vedno odloča za selitev v Slovenijo. So ti razlogi izključno ekonomske narave?

Ne vem, če obstaja en sam razlog, ti ljudje niso v konkretnih finančnih težava, bolj je problem, ker mladi v Argentini težko vidijo kakršnokoli prihodnost. Številni so že stopili na samostojno profesionalno pot, za selitev se odločajo v zelo različnih obdobjih svojega življenja. Argentina je skozi leta nekako postala neprijazna v veliko merilih. Kriminal je v porastu, na ulicah v Argentini je dandanes težko živeti, tudi to odbija ljudi.

Nazadnje sva se pogovarjala novembra v Buenos Airesu, dan po zmagi Javierja Mileia na predsedniških volitvah. Takrat so, zlati mladi, polagali veliko upov v njegovo izvolitev, da se bo kaj končno spremenilo na bolje. Milei je napovedal radikalne spremembe. Kaj nam lahko poveste o rezih v argentinsko družbo iz prve roke? Slišimo, da gre, vsaj kar se tiče inflacije, končno na bolje …

Odgovor je precej kompleksen. Če se obrača na bolje, je odvisno od več faktorjev, ne samo inflacije. Drži, da je po devaluaciji pesosa inflacija poskočila, zdaj pa se že več mesecev zapored niža. So pa te številke še vedno blizu 10 odstotkov mesečno, ne vem, če bi vi to opredelili kot uspeh, je pa seveda znatno manj kot v preteklosti. Trend je pozitiven, težko je živeti pri 250-odstotni inflaciji v enem letu. Protesti proti Mileju zaradi njegovih ukrepov so predvsem politične narave, nekatere poteze so dobre, druge slabe, protestirajo pač politični nasprotniki, velikokrat je tako, da jih opozicijske stranke tudi plačajo. Na protestih ljudje tudi precej razbijajo, naredijo s tem precej škode. Tudi ankete javnega mnenja so zelo različne, nekateri so prepričani, da ima pri ljudeh podporo za to, kar počne. Nima pa večine v parlamentu, zato mora za vse reforme vedno iskati podporo. Dejstvo je, da je šele po šestih mesecih uspel izglasovati prvi zakon, pa še ta je le slaba kopija tega, kar se je na začetku napovedovalo, da bo. Upajmo, da bo vseeno zaleglo. Drastične reforme vseeno bodo, so boleče, nekateri bodo prizadeti.

Ponuja Javier Milei mladim neko upanje?

Res je zanimivo, da ima toliko podpore pri mladih. Njegov nastop je izven vseh ustaljenih norm, morda ja zato tako poseben in privlačen. Ali so njegove ideje, ki so včasih kaotične, res prave, pa bo pokazal čas. Anarhije pač v državi ne moreš ustvariti. Se pa konkretnega v šestih meseci ne da spremeniti na bolje.

Ne bomo nikoli pozabili prijateljske tekme med Argentino in Slovenijo leta 2014 v La Plati, šli smo na tekmo kot pravi slovenski navijači, huligani. Pa smo potem vsi proslavljali tudi argentinski zadetek (smeh).

Kaj pa prihodnost argentinskih Slovencev?

Gledam, kaj se dogaja, treba je reči, da vse od selitve po 2. svetovni vojni dotoka novih ljudi ni, zato danes občutimo, da se skupnost manjša, mladi se asimilirajo z argentinsko družbo ali pa celo odhajajo iz Argentine, večinoma v ZDA ali pa po poteh svojih prednikov nazaj v Slovenijo. Za nas je vsaka takšna izguba pomembna. Ko nekdo spakira svoje življenje v tri kovčke in odide iz Argentine, pa je to nekaj, kar zelo čutimo v naši skupnosti. Včasih so to tudi ljudje, ki so bili v naši skupnosti zelo aktivni. Velikokrat so nam že napovedovali bližnjo smrt, pa se ni zgodila, ne morem pa tudi reči, da nas bo čez deset let več kot danes. Mladi so sposobni peljati našo tradicijo peljati nazaj, pred kratkim so pripravili posnetek tega, kar danes počnejo, je kar lepo število njih, ki čutijo to svoje poreklo.

Se čutijo Slovence ali Argentince?

To je dobro vprašanje, čutijo se oboje, tako kot jaz. Rojena sem v Argentini, tukaj nisem tujka. Ampak tudi v Ljubljani se ne počutim tujka, z vsakim potovanjem v Slovenijo spoznam kaj novega in se počutim bolj domače. Ampak nikoli povsem domače. Naučila sem se nekaj vaših navad. Recimo, da vas lepo vikam, pri nas v Argentini se vsi tikajo med seboj. Pa še bi se tega našlo (smeh).

V Buenos Airesu sva nazadnje govorila tudi o nogometu. Argentinci ste svetovni prvaki …

Ponosni smo na to.

Povsod, kjer sem hodil, je bilo opaziti kipe ali lutke treh ljudi. Maradone, Messija in Frančiška.

To je del argentinske folklore. Nisem ljubitelj nogometa, ampak ko nastopa naša reprezentanca, moja reprezentanca je Argentina, vsi navijamo. Na svetovnem prvenstvu smo skakali od veselja, lepo je bilo tudi malo pozabiti na vsakdanje težave. Ne bomo nikoli pozabili prijateljske tekme med Argentino in Slovenijo leta 2014 v La Plati, šli smo na tekmo kot pravi slovenski navijači, huligani. Pa smo potem vsi proslavljali tudi argentinski zadetek (smeh).

Objavljeno v: Tednik Domovina, št. 156, str. 40-42.