Kolaboracija in propaganda (15. del): Slovenski protikomunisti in kolaboracija 5: domobranska prisega

V času druge svetovne vojne je domobranska prisega postala eno najbolj spornih vprašanj slovenske zgodovine. Razprave o tem, komu so domobranci prisegli in kakšen je bil pravni pomen te prisege, so še danes različne.

Ali so domobranci prisegli Hitlerju?

V slovenskem prostoru skoraj vsi zavračajo domobransko prisego. Komunistična stran govori o prisegi Hitlerju in domobransko prisego navaja kot dokaz, da so domobranci izdajalci. To mnenje ima nekaj svojih privržencev tudi na protikomunistični strani, kjer je sicer v splošnem obveljala ocena dr. Cirila Žebota, da je bila domobranska prisega »pravno neprimerna zaradi svoje hitlerjanske dozdevnosti oz. vsebinske nejasnosti … moralno odvratna in politično škodljiva«.

O politični škodljivosti prisege ne gre izgubljati besed. Komunisti so jo do skrajnosti propagandno izrabili za črnjenje domobrancev, pa tudi celotne protikomunistične strani in Katoliške cerkve. Predvsem je bilo politično škodljivo, da je bila prva domobranska prisega na Hitlerjev rojstni dan, 20. aprila 1944, saj je to dalo neskončne propagandne možnosti tako komunistom kakor nacistom. Vendar pa moramo prisego oceniti tudi pravno – in če bo pravni premislek zdržala, še moralno.

Domobranska prisega se je glasila tako: »Prisegam pri vsemogočnem Bogu, da bom zvest, hraber in svojim nadrejenim pokoren, da bom v skupnem boju z nemško oboroženo silo, stoječo pod poveljstvom vodje velike Nemčije, SS-četami in policijo proti bandam in komunizmu kakor tudi njegovim zaveznikom svojo dolžnost vestno izpolnjeval za slovensko domovino kot del svobodne Evrope. Za ta boj sem pripravljen žrtvovati svoje življenje. Tako mi Bog pomagaj.«

Iz besedila prisege razberemo nekaj stvari:

1. To ni prisega Hitlerju, ampak prisega vsemogočnemu Bogu.
2. Vsebina prisege so naslednje postavke:
   1. osebne lastnosti (zvestoba in hrabrost), ki so avtoreferenčne, ne gre za prisego zvestobe okupatorju;
   2. pokorščina nadrejenim in izpolnjevanje dolžnosti;
   3. kontekst pokorščine (in namen delovanja domobrancev): boj proti bandam, komunizmu in zaveznikom komunizma.

Izjava (v domobranski prisegi) o tem, s kom bodo domobranci sodelovali v boju zoper organiziran kriminal (partizane) in komunizem, izhaja iz njihovega statusa pomožnih policijskih enot; ta ni nujno predvideval samostojnega bojevanja. Šele v tem kontekstu se pojavi »vodja velike Nemčije«, in sicer v podrednem stavku, kot vrhovni poveljnik nemške oborožene sile (Wehrmacht). Ker domobranci (za razliko od vaških straž, podrejenih vojski Kraljevine Italije) niso bili podrejeni (v tem primeru nemški) vojski, se sintagma »vodja velike Nemčije« ne nanaša nanje. »Vodja velike Nemčije« ni njihov nadrejeni. Glede na stavčno strukturo in pomen besedila je vsebinsko popolnoma nepomemben – Angleži bi ga označili kot »non-entity« – in je v besedilu prisege samo zaradi »umetniškega« (tj. propagandnega) vtisa.

Vsaka drugačna interpretacija dela silo besedilu prisege, saj pomena besedila ne določajo samo besede, ampak bistveno tudi sobesedilo, predvsem pa skladnja slovenskega jezika in skladenjski odnosi med deli besedila prisege.

Da domobranska prisega ni prisega Hitlerju, je pomembno; navsezadnje tudi zato, ker je bila prisega Hitlerju kot Führerju, torej vodji velike Nemčije, v nacistični Nemčiji pomemben obred, katerega korenine segajo še v čase pred združitvijo Nemčije, in je v obliki, ki jo je uvedel Hitler, presegla celo prisego zvestobe, s katero so cerkveni dostojanstveniki, pozneje pa tudi državni uradniki prisegli samemu pruskemu kralju. Dejstvo, da domobranska prisega ni prisega Hitlerju, v kontekstu prisege kot najvišjega hitlerjanskega obreda sporoča: domobranci niso bili del nemškega vojaškega in upravnega sistema.

Prisega zvestobe in kraljevi dve telesi

Za mednarodnopravno presojo prisege je pomembno, da domobranska prisega ni prisega zvestobe. Bralec, ki se ne ukvarja z mednarodnim pravom, bo pri tem potreboval nekaj pojasnil.

Zvestobo v vsakdanjem govoru razumemo kot osebno lastnost: človek je lahko zvest dani besedi, svoji ženi, svojemu prepričanju, svoji politični stranki, svojim idealom, svoji družini, svojemu hobiju ali celo svojemu časopisu. To pomeni, da drži besedo (stori, kakor je obljubil), ne menjava prepričanj, ne spi z drugimi ženskami, ne menjava stranke ali časopisa, ne izdaja svojih idealov in se posveča svojemu hobiju. Izraz nakazuje stalnost v odločitvi in stalnost v ravnanju. Izraz zvestoba ima svoj psihološki pomen (duševna lastnost, stalna lastnost značaja) in svoj moralni pomen.

Stalnost je bolj pozitivna kot nestalnost, ker se na stalnega človeka lahko zaneseš, na nestalnega, takšnega, ki spreminja svoja stališča, se ne drži obljub, je vihrav in sploh nestanoviten, pa ne. Zato velja zvestoba za moralno pozitivno, nezvestoba pa za negativno. Morala – skupek dobrih navad v družbi – pozitivno vrednoti stanovitnost, zanesljivost in zato tudi zvestobo. Na zvestega človeka se lahko zanesemo, na nezvestega se ne moremo. Angleški izraz za ta vsakdanji pomen zvestobe je »faithfulness« (dobesedno: vernost, lastnost človeka, ki mu lahko verjameš).

V mednarodnem pravu pa beseda zvestoba nima tega pomena in v nekatere tuje jezike se prevaja drugače. Za kaj gre? V srednjem veku je vazal svojemu fevdnemu gospodu (torej nižji plemič višjemu plemiču) v zameno za višji plemiški naziv ali za podeljeno posest, pogosto pa tudi za vojaško in politično zaščito, obljubil, da mu bo kot dedni upravitelj te posesti zvest. Ta zvestoba je pomenila točno določene obveznosti, povezane s podeljenim fevdom oz. s fevdnim odnosom: vojaško službo, dajatve, razpoložljivost za določene službe ali opravila. Fevdni odnos je zavezoval oba, tako vazala kakor tudi njegovega suzerena (tj. višjega plemiča, prejemnika prisege; besede ne smemo mešati z besedo suveren, čeprav sta si sorodni). V slovenščini govorimo pri takšnem odnosu o zvestobi, vendar se pomen razlikuje od običajnega psihološkega in moralnega pomena, o kakršnem smo govorili zgoraj: izraz zvestoba tukaj zavezuje nižjega plemiča k služenju višjemu plemiču. Ta odnos v angleščini označujejo kot »fealty« (iz lat. fidelitas, zvestoba) ali kot »allegiance«. Izraz je v mednarodno pravo v francoščini prišel kot »fidelité«, v angleščini pa kot »allegiance«.

Posebna prisega zvestobe je bila v fevdalni družbi prisega kralju. Prisega zvestobe kralju se je pojavila že v karolinški dobi, pozneje pa spet v različnih obdobjih. Prisega zvestobe kralju ni bila samo prisega fevdne zvestobe (najvišjemu) fevdnemu gospodu (kar je prvi pomen besede »allegiance«): razširila se je tudi na vojake in na nekatere uradniške funkcije. Daljni odmev tega izročila je bila habsburška tradicija vojaške prisege, ki je bila znana vsaj starejšim domobranskim častnikom. Čeprav je kralj vedno fizična oseba, prisega kralju ni zadevala samo trenutnega kralja. Kralj ima namreč po starodavnem srednjeveškem nauku, kot je pokazal Ernst Kantorowicz, dve telesi: svoje fizično telo, ki je umrljivo, in neumrljivo telo, ki je metafizično, duhovno, politično telo, od katerega je sčasoma v zgodovinskem razvoju ostala le še pravna fikcija. Drugo telo zadeva državo, v Veliki Britaniji in v britanskem Commonwealthu danes temu rečejo krona (the Crown). Ko je človek torej prisegel zvestobo kralju, je prisegel zvestobo tudi kraljevemu političnemu telesu, ki se uteleša v državi oz. v državnosti. Zato je prisega vladarju pomenila tudi prisego državi, ki se v vladarju uteleša. Kot vazal oz. podložnik lahko zvestobo te vrste (ang. allegiance) prisežeš samo svojemu kralju (vladarju) in v prenesenem pomenu svoji državi. Zato prisega zvestobe vladarju ali državi pomeni prisego podložnika suverenu. Podložnik oz. državljan more imeti le enega suverena, le enega kralja oz. državo. Samo svojemu suverenu je dolžan zvestobo. S prisego zvestobe državljan sporoča, da priznava svojega suverena in se mu podreja kot svojemu vladarju (zgodovinsko: najvišjemu fevdnemu gospodu).

Ta načela bodo odločilnega pomena, ko bomo v prihodnjih nadaljevanjih obravnavali vprašanje, ali je kralj Peter II. septembra 1944 pod britanskim pritiskom sploh mogel veljavno razveljaviti zvestobo svojih podložnikov do Kraljevine Jugoslavije in ali je dejanje fizične osebe kralja, ki deluje pod tujo prisilo, zavezovalo tudi neumrljivo politično telo krone.

Toda vrnimo se k vprašanju zvestobe. V pravnem jeziku, ki ga uporablja mednarodno pravo (v našem primeru Haaška konvencija o zakonih in navadah vojne na kopnem (IV) iz 1907), pomeni zvestoba (ang. allegiance) kot pravni pojem »priznanje suverenosti«, saj izraz zvestoba (ang. allegiance), ki ga predpostavlja (mednarodno) pravo, dobesedno pomeni vazalovo prisego zvestobe fevdnemu gospodu, v širšem pomenu pa prisego podložnika/državljana svojemu suverenu (vladarju). Priseči zvestobo pomeni nekoga priznati za suverena. To pa okupator na okupiranem ozemlju ni: na okupiranem ozemlju je do konca vojne (tj. do mirovne pogodbe) zakoniti suveren še naprej okupirana država oz. v primeru monarhije njen vladar. Zato okupator od okupiranega prebivalstva ne sme zahtevati prisege zvestobe. Dokler je okupirana država na svojem okupiranem ozemlju legalni suveren (to pa je do konca vojne – bodisi do osvoboditve bodisi do mirovne pogodbe oz. uničenja države), tako dolgo so njeni državljani dolžni zvestobo samo njej: državljani so svojo domačo državo, ne pa okupatorja, dolžni priznavati za svojega zakonitega suverena.

Okupator od okupiranega prebivalstva ne sme zahtevati prisege zvestobe.

Ali je bila domobranska prisega prisega zvestobe?

Če bi domobranci prisegli zvestobo okupatorju, bi to pomenilo, da so kot svojega suverena priznali nemško državo. S tem bi postali izdajalci kralja in svoje takratne domovine, Kraljevine Jugoslavije. Takšne prisege Nemčija od domobrancev ni smela zahtevati, saj prisego zvestobe okupatorju Haaška konvencija (1907, IV) v 45. členu izrecno prepoveduje. V tem se domobranska prisega razlikuje od vrste drugih priseg, ki so jih v 2. svetovni vojni polagali pripadniki narodov pod nemško okupacijo (prisege Waffen-SS in raznih prostovoljskih enot). Za razliko od domobranske prisege so bile mnoge od njih prisege zvestobe okupatorju oz. Hitlerju osebno.

O zvestobi okupatorju domobranska prisega ne govori. Zvestoba se v domobranski prisegi pojavlja v prisegi kot osebna lastnost, h kateri se zavezuje domobranec. Kot smo videli, to pomeni marsikaj: zvestobo samemu sebi, zvestobo lastnim prepričanjem, zvestobo dani besedi, zvestobo danim prisegam, tudi prisegi, ki so jo domobranci že prej, morda že v času služenja vojaškega roka, dali kralju Petru II. oz. Kraljevini Jugoslaviji. Ne pojavi pa se v domobranski prisegi zvestoba kot zvestoba okupatorju. Takšna zvestoba v prisegi ni omenjena. Zvestoba je v besedilu domobranske prisege omenjena samo kot psihološka in moralna kategorija, ne pa kot pravna kategorija. Nastopa kot beseda brez političnega in pravnega pomena, v najbolj vsakdanjem pomenu besede.

General Rösener je dal štabu Slovenskega domobranstva ultimat: ali prisega ali razpustitev Slovenskega domobranstva in prepustitev dežele in naroda partizanskemu komunističnemu barbarstvu. O besedilu prisege so med Nemci in slovenskimi veljaki potekala težka pogajanja. Prvo besedilo, ki ga je predlagal general Rösener, je jasno kršilo mednarodno pravo in je bilo zato za Slovence nesprejemljivo. Besedilo ni ohranjeno, na podlagi besedila prisege in njegovega mednarodnopravnega konteksta pa lahko sklepamo o jabolku spora. Verjetno so ključna pogajanja zadevala pojem zvestobe, za katerega je nemška stran zahtevala, da ostane v besedilu, domobranska stran pa ga je sprejela, a le v kontekstu in s pomenom, ki nista v ničemer predpostavljala zvestobe okupatorju, torej priznanja okupatorjeve suverenosti. To bi, kot smo povedali, domobrance naredilo za izdajalce, saj bi s tem storili zločin veleizdaje zoper kralja in domovino. Rešitev, ki je zvestobo iz pravnega pojma prekvalificirala v psihološko-moralnega, je bila očitno sprejemljiva za obe strani. Nemci so v prisegi ohranili pojem zvestobe, ki se je pojavljal tudi v vseh drugih prisegah, ki so jih zahtevali od oboroženih enot, tako od lastnih enot kakor tudi od tistih, ki jih je sestavljalo okupirano prebivalstvo. Z zunanjimi, propagandnimi prvinami dogodka prisege so skušali prikriti, da v resnici beseda ni uporabljena tako kot v drugih prisegah v Tretjem rajhu. Domobranska stran pa je s pomenskim premikom besede »zvestoba« od pravnega (ang. allegiance) k psihološko-moralnemu pojmu dosegla, da so Nemci sicer dobili želeni propagandnoretorični vtis, vendar pa prisega ni postala prisega zvestobe v pravnem pomenu besede in ni v ničemer nasprotovala ne mednarodnopravnim določbam ne zvestobi (ang. allegiance), ki so jo bili domobranci dolžni svoji domovini Kraljevini Jugoslaviji in njenemu vladarju kralju Petru II.

General Rösener je dal štabu Slovenskega domobranstva ultimat: ali prisega ali razpustitev Slovenskega domobranstva in prepustitev dežele in naroda partizanskemu komunističnemu barbarstvu.

Hitler in zvestoba – pogajanja med slovensko stranjo in Nemci

Predmet pogajanj je bil najbrž tudi omemba Adolfa Hitlerja, ki v končni različici prisege ni bil omenjen poimensko, ampak le po funkciji, in to – kot smo videli – v podrednem stavku, ki se sploh ne nanaša na domobrance, ampak samo na nemško kopensko vojsko, glede katere ugotavlja notorično dejstvo, da je bil »vodja velike Nemčije« njen vrhovni poveljnik. Zato domobranska prisega nikakor ni in ne more biti prisega Hitlerju (kar je sicer razvidno že iz samega začetka prisege). Tudi če bi bila prisega Hitlerju – a to, kot smo videli na podlagi besedila prisege, ni in ne more biti – domobranska prisega ne bi bila prisega zvestobe Hitlerju, kar sicer glede prisege zlonamerno in vsebinsko napačno trdi komunistična propaganda. Če prisega ni prisega zvestobe (ang. allegiance), potem nikakor ne more biti ne prisega zvestobe tuji državi ne prisega zvestobe (kvazi) suverenu tuje države (v tem primeru Hitlerju kot »vodji velike Nemčije«), saj je iz besedila jasno, da pojem zvestobe ni uporabljen kot pravni pojem.

Videli smo torej, da domobranska prisega ni bila ne prisega zvestobe ne prisega Hitlerju. Toda ker Hitler ni bil nadrejen domobrancem – v odnosu do njih ni bil del verige poveljevanja – domobranska prisega tudi ni bila prisega pokorščine oz. poslušnosti Hitlerju. »Vodja velike Nemčije« v besedilu domobranske prisege z domobranci preprosto nima nič opraviti, zato je vsak takšen konstrukt v nasprotju z dejstvi: dela silo slovenski skladnji in slovenskemu jeziku.

Domobranska prisega je prisega pomožnih policijskih enot, ki so bile, kot bomo videli, hkrati tudi del ilegalne strukture vojske Kraljevine Jugoslavije pod poveljstvom generala Mihailovića. Te enote so ohranile nedotaknjeno svojo prisego zvestobe kralju Petru II. kot zakonitemu suverenu in so mu služile v svoji dvojni funkciji: kot samozaščitna enota so v skladu s Haaško konvencijo (1907, IV, čl. 43) izpolnjevale dolžnost vzdrževanja reda in miru ter tako prispevale k temeljni pravici okupiranih državljanov Kraljevine Jugoslavije do javnega reda in varnosti, kralju pa so služile tudi v svoji ilegalni strukturi, kot del vojske Kraljevine Jugoslavije. Del te dvojnosti je bila tudi domobranska prisega.

Podložnik oz. državljan more imeti le enega suverena, le enega kralja oz. državo. Samo svojemu suverenu je dolžan zvestobo.

(D251: 51-53)