Leto 2025: čas protestov, revolucij in padajočih tiranov ter vrnitev močnih fantov in deklet

Leto 2025 je prineslo nekaj izjemnih dogodkov, kar se tiče menjav oblasti, ki so nekatere razveselili, druge pa razočarali. Trend se nadaljuje tudi v letu 2026, kot vedno pa je svet razdeljen na dva pola, tiste, ki brutalne režime podpirajo, in tiste, ki jim nasprotujejo. Kaj bodo te menjave oblasti in režimov prinesle, bomo videli v prihodnosti. Prišlo je obdobje močnih fantov in deklet z bolj definiranim ciljem in večjim nabojem, obdobje diplomatskega cincanja, ki je zaznamovalo zadnji dve dekadi, pa se končuje. Kot je na začetku svojega mandata rekel predsednik Trump: »We are here to get things done.« (Tu smo, da stvari spravimo do konca.) 

Zadnji dve dekadi sta bili močno zaznamovani s predsedovanjem Obame, Merklove, tudi Schröderja, Berlusconija, Sarkozyja, Macrona, Sancheza, z vzponom moči evropske birokracije, neslutenim vplivom nevladnih organizacij ter razbohotenjem tako leve kot desne prebujenske ideologije. Z izjemo predsednika Busha ml., ki je napadel Afganistan in Irak kot neposredno posledico napada na ZDA, so drugi zaznamovali celotno obdobje z nikoli končano diplomacijo, ki ni rešila ničesar, z vojaškimi intervencijami, ki so bile opravljene napol, umiki iz konfliktnih območij ter pripravljenostjo na pogajanja z avtokrati in diktatorji, ki so ob prvi priložnosti svoje obljube prelomili. Vsekakor ne smemo pozabiti na korupcijo zahodnih voditeljev, kot je Schröder, ki je zavoljo udobne pokojnine uničil evropsko energetsko neodvisnost in s tem industrijo. 

Vojna v Afganistanu in Iraku 

Do premika je prišlo po Bushevih intervencijah v Afganistanu in Iraku. Medtem ko je bil cilj v Afganistanu zelo jasen (uničenje mreže Al Kaide, njenih voditeljev in menjava talibanskega režima), je bil v Iraku cilj nekoliko bolj nejasen. Čeprav je prevladovalo mnenje, da so šle ZDA v Irak zaradi nafte, to ne drži, kajti iz objavljenih dokumentov in komunikejev Bele hiše iz tistega obdobja vidimo željo po demokratizaciji Iraka. Zato ZDA niso prevzele iraške nafte, ampak izvedle javne razpise za prevzem, kjer so prevladovali Kitajci, ti pa so še danes največji uvozniki iraške nafte. Kitajska je leta 2008 tako podpisala tri milijarde ameriških dolarjev vredno pogodbo z iraško nacionalno družbo, do danes pa so praktično prevzeli iraški naftni sektor in so največji zmagovalec vojne v Iraku. Busheva administracija je dejansko verjela, da je Irak sekularna država, kjer prebivalstvo razume demokratične in ustavne institucije ter si želi vladavine prava. Zato so po odstranitvi Sadama Huseina takoj začeli z uvajanjem institucij po zahodnem modelu, odstranili Sadamove kadre, ki bi edini lahko nadzorovali državo. Prišlo je do totalne implozije, Iračani, ki niso niti blizu sekularnosti, so takoj začeli z medverskimi spopadi, zacvetele so teroristične organizacije, na primer Islamska država v Iraku, torej predhodnica ISIS. Celotna ideja sekularnega demokratičnega Iraka, ki bi pozitivno vplival na regijo, je klavrno propadla, na politično sceno pa je stopila politika popuščanja, podkupovanja in umikanja. 

Čeprav je prevladovalo mnenje, da so šle ZDA v Irak zaradi nafte, to ne drži, kajti iz objavljenih dokumentov in komunikejev Bele hiše iz tistega obdobja vidimo željo po demokratizaciji Iraka. 

Zmotno je meniti, da je ideja America First zrasla na zelniku Trumpa. Z njo je začel že Barack Obama, ki je obljubil umik iz bližnjevzhodne regije, konec ameriškega posredovanja in večno diplomacijo. Obama je med ljudi prinesel idejo, da se v druge države vmešavajo izključno ZDA, ostale velesile in večje države pa se držijo bolj ob strani, zato je trdno obljubil prekinitev ameriških intervencij. To seveda ne drži, kajti vse velesile in močnejše države skrbijo za lastne interese in se odzivajo tako, da se ti interesi tudi uresničujejo. Kitajski krediti na primer vedno pridejo s pogojem absolutnega ribolova za kitajske ribiče – na ta način je Kitajska uničila velik del ribjih populacij ob afriških obalah, v zadnjih dveh letih pa se njene ladje pojavljajo ob obalah Južne in Latinske Amerike, primer sta Peru in Kolumbija. 

Obama je zaslužen za velik del težav na Bližnjem vzhodu. Podobno kot je Carter verjel, da naj ljudstvo izbira svoje voditelje, s čimer se lahko načeloma strinjamo, je verjel tudi Obama. Toda če to pomeni izvolitev Islamske države ali nacistične stranke in to ogroža naše interese, potem imamo vso pravico takšno izbiro ustaviti. Obama je v Egiptu tako podprl Muslimansko bratovščino (MB), kar je pripeljalo do kasnejše skorajšnje državljanske vojne leta 2013. Njegova in evropska polovična intervencija v Libiji, kjer so lokalnim klanom in sektam prepustili, da se državljanska vojna razplamti, je posledično pomenila, da danes z Libijo upravljata Turčija in Rusija. Libija je tako postala preko osrednjeafriških držav glavni koridor za tihotapljenje drog in migrantov, kar de facto nadzoruje general Haftar z rusko pomočjo. Podobno napako je Obama naredil v Siriji, kjer je zavrnil posredovanje; ostalo je pri njegovih grožnjah o t. i. rdeči črti (red line). Zaustavitev Asada bi preprečila vzpon Islamske države (IS) in stotisoče mrtvih tako v Siriji kot v Iraku, posledice Obamove politike pa je razširitev IS od Afganistana do centralne Afrike ter množica terorističnih napadov. Umik od problema ne pomeni, da se bo problem rešil sam od sebe, kar smo lahko v zadnjih letih izkusili v praksi. 

Največja napaka Obame pa je bilo popuščanje Iranu skupaj z evropsko politično elito, ki je v Iranu videla izključno posel, nikakor pa ne grožnje. Naivna vera v jedrski sporazum z Iranom (JCPOA), ki ga Iran ni upošteval in je le pospešil bogatenje urana, potrebnega za izdelavo jedrskega orožja, je takrat Iranu prinesla izjemno prednost. Obama in diplomati EU so Iranu, ki je bil pred tem v hudih ekonomskih težavah, omogočili, da si je finančno opomogel. Ne le to, Obama je celo omogočil sprostitev milijard ameriških dolarjev denarnih sredstev, še več – Iranu je leta 2016 pripeljal 400 milijonov USD kot kompenzacijo za kupljeno orožje pred teokratsko revolucijo leta 1979! Iran tega denarja ni porabil za ljudstvo, ampak za financiranje Hezbolaha in Hamasa, pomoč Asadovemu režimu, financiranje hutijevcev, vse skupaj pa je imelo za posledico teroristične napade, nove vojne in Hamasov napad na Izrael 7. oktobra 2023! Obamova politika umikanja iz regije je pustila za sabo več težav kot prejšnje intervencije, nekaj propadlih držav ter razširitev teroristične mreže IS. 

Obamova politika umikanja iz regije je pustila za sabo več težav kot prejšnje intervencije, nekaj propadlih držav ter razširitev teroristične mreže Islamske države. 

Evropske birokratske on politične elite 

Evropske politične in birokratske elite so se po Bushevih posredovanjih izjemno ustrašile javnega mnenja. Nasprotovanje intervencijam oziroma vsakršnemu vpletanju v tuje države je postalo modus operandi politike, kjer je neučinkovita diplomacija za sabo pustila kar nekaj težav, ki so se kasneje prelevile v vojne ali terorizem. V že omenjeni Libiji je Evropa posredovala v pomoč opoziciji pri odstranitvi Gadafija, zavrnila pa vsakršno drugo posredovanje, ki bi omogočilo delujočo postavitev institucij. Delo je pustila napol opravljeno, kar so kasneje prevzele druge države. Enako v Iranu, kjer so med prvim Trumpovim mandatom delovali izjemno nesrečno, ko je ta odstopil od jedrskega sporazuma JCPOA. Toda kako so se ušteli, kajti danes lahko opazujemo, da je JCPOA prinesel v regijo vojne in terorizem ter nasilje nad iranskim civilnim prebivalstvom! Med sirsko državljansko vojno Evropa ni bila sposobna kaj več od diplomatskih ostrih not, ne glede na to, da je nekaj držav kasneje sodelovalo pri uničenju IS v Siriji. Če bi posredovali prej, bi se lahko izognili vakuumu, ki ga je zasedla IS, potem ko je Asad skupaj z Rusijo, Iranom in Hezbolahom uničil vso zmerno opozicijo. 

Toda največji evropski polom je bila Ukrajina, ki je Rusiji s sporazumom v Minsku praktično prepustila Krim in dele Ukrajine, kajti sporazum ni omogočal Ukrajini niti primerne obrambe niti dokončne rešitve za spor med državama. EU je raje kupila mačka v žaklju, EU naredila energetsko odvisno od ruskega plina, z zelenim prehodom uničila energetsko neodvisnost Evrope, posledično z drago energijo uničila mnoge industrije, nazadnje avtomobilsko, potem pa je omogočila še odvisnost od Kitajske! V zameno so zaslužile evropske birokratske in politične elite, ki so prejemale denar od Rusije, Kitajske in Katarja. Omenimo na primer zaposlovanje funkcionarjev in politikov v ruskih energetskih gigantih, kot recimo Schröder v Gazpromu, nekdanji stasijevec Warnig v Rosneftu, bivši premier Finske Esko Aho v Sberbanki in Skolkovu, nekdanji francoski premier François Fillon v Zarubežneftu in Siburju, nekdanja zunanja ministrica Avstrije Karin Kneissl v Rosneftu in še bi lahko naštevali. Kaj pa Kitajska? Lanska afera, kjer je prišlo na dan, da je Huawei podkupoval poslance Evropskega parlamenta, ni ustavila Kitajske, da ne bi še naprej prelivala denarja v evropske institucije, nevladne organizacije in univerze. Enako velja za Katar, ki ga afera Qatargate, ko so prav tako podkupovali evropske parlamentarce, ni omajala pri plačevanju milijard evropskim institucijam in predvsem univerzam. Tu imate odgovor, zakaj ima Evropa tako mil odnos do islamizma ter zakaj je toliko študentov del radikalnih islamističnih protestov. 

Čeprav je prišlo na dan, da je Huawei podkupoval poslance Evropskega parlamenta, ni ustavila Kitajske, da ne bi še naprej prelivala denarja v evropske institucije, nevladne organizacije in univerze. 

Izrael, znanilec sprememb – vzpon močnih fantov 

Donald Trump je v svojem prvem mandatu popolnoma obrnil smer od Obamove politike. Vrnil se je na Bližnji vzhod ter se ponovno približal Izraelu, Savdski Arabiji in Egiptu, trem ključnim državam za mir v regiji. Z vsemi tremi državami je Obama ohladil odnose ter otoplil odnose z Iranom. Razlog je bila ideja nove hladne vojne med Iranom na eni strani in trojico na drugi, kar naj bi ohranjalo dolgoročni mir, približno tako, kot je bilo to med ZDA in Sovjetsko zvezo v času hladne vojne. Do tega seveda ni prišlo, regija pa je eksplodirala s polno močjo, trojica se je začela spogledovati z državami BRICS in Putinom. Prva Trumpova administracija je zato začela delati na osamitvi Irana s krepitvijo koalicije s trojico držav, jim nato odmrznila del denarnih sredstev ter začela proces Abrahamskega sporazuma, ki je bil eden ključnih trenutkov za pomiritev zalivskih držav z Izraelom. Ne glede na to, da Savdska Arabija ni med uradnimi podpisnicami, se je na tiho strinjala s sporazumom, medtem ko ima z Izraelom skrivne komunikacijske kanale, ki so odlično delovali tudi takrat, ko je Izrael raketiral cilje v Iranu in Jemnu. 

Uničenje Hamasa 

Napad Hamasa na Izrael 7. oktobra je spremenil vse. Izrael je izraz FAFO ('F*** Around And Find Out') uporabil že pred Trumpom, ki ga je javno objavil po ugrabitvi Madura. Izrael je imel dovolj cincanja zahodnih diplomatov, hinavskih nevladnikov in pristranskih Združenih narodov (ZN). Hamas, ki je izraelske civiliste, vključno z ženskami in otroki, zmasakriral, kot so to nekoč počeli pripadniki Einsatzgruppen, je stavil na čase Obame, kjer bodo malo cincali in se malo pogajali, si izmenjali nekaj ujetnikov, na koncu pa bi razglasili zmago. Kako so se ušteli! Izrael se je odločil Hamas uničiti, vključno z njegovo infrastrukturo. Netanjahu ni bil tako nor, da bi spustil vojsko na mestne ulice Gaze, med minirane civilne objekte, kjer prebivalstvo prehaja med civilisti in borci Hamasa. Ne glede na ceno, tudi zaradi civilnega prebivalstva, ki je med vojno neznansko trpelo zaradi Hamasove uporabe civilnih objektov za vojno, je Izrael svoje cilje uresničil. Imel je dovolj ter poskrbel za svoje prebivalstvo. 

Uničenje moči Hezbolaha in velik udarec hutijevcem 

Naslednji na listi je bil Hezbolah, ki ga je Izrael uničil z izjemno premeteno akcijo in malo civilnimi žrtvami. Hezbolah, ki je leta pod zaščito Irana, korumpirane libanonske vlade, mandatom ZN in cincanja zahodnih diplomatov sejal strah in smrt po celotni regiji, je doživel največji polom v svoji zgodovini. Izraelu je uspelo v dveh premetenih akcijah nevtralizirati vsaj 3.000 članov Hezbolaha v praktično dveh popoldnevih. Pomembno pa je dejstvo, da je eksplodirajoče telefone in pagerje dobavil iranski stik, povezan z Iransko revolucionarno gardo (IRGC). Tako kot je imel Izrael dovolj Hezbolahovih raket nad svojim civilnim prebivalstvom, je imel dovolj tudi izstrelkov iz Jemna, kjer so hutijevci takoj dobili po glavi porcijo, ki jim je uničila 75 odstotkov kapacitet za shranjevanje in transport nafte. 

Izraelu je uspelo v dveh premetenih akcijah nevtralizirati vsaj 3.000 članov Hezbolaha v praktično dveh popoldnevih. 

Dovolj je Iranske teokracije 

Izrael je z izjemno vojaško operacijo, ki jo je verjetno načrtoval že leta z vzpostavitvijo celic v Iranu, pokazal mulam, njihovim zaveznikom in celotnemu svetu en velik FAFO. Udaril je ne le v iranske jedrske kapacitete, ampak tudi v samo srce Iranske republikanske garde in milice Basidž. Iran, ki je z eliminacijo generala Sulejmanija izgubil svojega najimenitnejšega stratega, je ugotovil, da zdaj lahko roka pravice seže tudi na ozemlje Irana in odstrani kogarkoli. Iran je šibak, ekonomsko na tleh, izgublja zaveznice, kot sta Sirija in Libanon, zdaj pa so ogroženi celo v lastnih stanovanjih. Vse to opazuje iranska opozicija, ki je že leta nezadovoljna z razmerami, kar je v zadnjih tednih ponovno izbruhnilo po vseh iranskih mestih in podeželju. Čas je, da Zahod pomaga opoziciji ter preneha z večnim obotavljanjem in s tem tiho podporo iranski teokraciji. 

Kaj pa Evropa? 

Evropo, ki je leta zavračala resno obrambno politiko ter se zanašala na ameriške oborožene sile, je v drugem Trumpovem mandatu doletel hladen tuš, ko je Trump dal jasno vedeti, da se je obdobje ujčkanja Evropejcev končalo, ZDA pa se bodo usmerile na Kitajsko. Četudi Trumpova administracija ni prenesla tega sporočila najbolj taktno, vendarle moramo priznati, da je Evropa reagirala sprva otročje ter planila v jok, kasneje pa se je zbrala in glasovala za povečanje obrambnih proračunov. Vzhodna Evropa, baltske države, Nemčija, Italija in skandinavske države so obrambo in meje vzele zelo resno in so lahko vzgled drugim v EU. Ravno tako se je evropska politična elita zavzela za EU in njene interese, kot na primer pri apetitih Rusije in ameriških idejah o Grenlandiji. Poleg tega so začeli zaostrovati migrantsko politiko ter nadzorovati meje, medtem ko Italija, Grčija, Ciper in Izrael delajo na skupnem nadzoru Mediterana. Končno imamo zunanjo ministrico Kajo Kallas, ki je sposobna jasno in javno izraziti, kaj so interesi EU ter kaj je EU pripravljena storiti za njihovo uresničitev. Če EU sreča pamet tudi pri ustavitvi norosti, ki so si jih zastavili pri zelenem prehodu, potem smo na pravi poti. 

Evropo, ki je leta zavračala resno obrambno politiko ter se zanašala na ameriške oborožene sile, je v drugem Trumpovem mandatu doletel hladen tuš. 

Kaj sporoča ugrabitev Madura 

Trump je s posebno vojaško operacijo sporočil naslednje: prišla je doba močnih fantov in deklet. 'America First' ne pomeni umika in izolacije, kot so si to predstavljali volivci MAGA, ampak aktivno ščitenje ameriških interesov. Venezuela, narkodržava, ki je bila zatočišče za kubanske in kitajske interese, to ne bo več. Maduro je bil odstranjen zaradi normalizacije razmer v Južni Ameriki, kjer je skrajna in radikalna levica v odhajanju. Z ugrabitvijo je Trump Kitajski vzel vpliv ter zaprl naftno pipico. S tem jim sporoča, da v primeru napada na Tajvan lahko pričakujejo tudi ameriški pritisk na Kanado, Savdsko Arabijo, Združene arabske emirate in Bahrajn, ki prodajo tretjino nafte Kitajski. Ali je to morda razlog ameriškega približevanja Rusiji, ki bi jo rad odvzel Kitajski kot partnerico? Tako bi lahko razumeli ogromen pritisk na sklenitev premirja v Ukrajini. Venezuelska operacija ravno tako sporoča, da je konec kubansko-venezuelskega narkokartela, kraje nafte in kubanske vpletenosti obveščevalnih služb v Venezueli. Kuba je ponovno osamljena. 

Prišla je nova doba, kjer se bodo interesi bolj odločno izvrševali. Konec je diplomatskega cincanja, ki je prineslo vojne, terorizem in nepotešeno korupcijo med zahodnimi političnimi elitami. Toda v novi dobi močnih fantov se moramo zavedati, da ima moč posledice, če ta ne bo pod nadzorom. Če bo imel vsak interes za posledico vojaško intervencijo in nepremišljen sporazum, potem bo to imelo enako pogubne posledice kot diplomatsko obotavljanje. Rešitev je diplomacija, podprta z močjo in odločnim namenom intervencije, če diplomacija ne deluje. Tako kot med hladno vojno, kajti hladna vojna se ni zares končala, le karte so se premešale.