Na Štajerskem 'lük', po švedsko 'lök', po dansko pa 'løg'

Vir: Shutterstock

Danes obeležujemo svetovni dan materinščine, ki ga praznujemo od leta 2000. Organizacija Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo (UNESCO) ga je razglasila 17. novembra 1999.

Slovenci nismo od muh. Smo razmeroma majhen narod, pa vendar imamo svoj jezik, česar ne moremo trditi niti za nekatere večje narode, recimo Belgijce, Kanadčane in celo Američane in Avstrijce. Seveda je pri omenjenih narodih jezik, ki ga govorijo, materinščina, vendar za Slovence poimenovanje materinščine izhaja iz imena države - slovenščina. Nekateri narodi pa imajo svoj jezik, toda nimajo svoje države, recimo Škoti ali Valižani. Slovenci imamo oboje, svoj jezik in svojo državo, na kar smo lahko zelo ponosni.

Izraz materinščina nam že sam pove, da je to jezik, ki ga govori mati, ki se ga otrok nauči od matere. Materni jezik nam je položen v zibko. Človek se izraža skozi jezik, ki ga govori. Večina ljudi se najlažje izraža v materinščini, nekateri pa svoje misli in čustva lažje izrazijo v tujem jeziku. Človek preko jezika, ki ga govori, gradi svojo osebnost in identiteto, preko materinščine izraža pripadnost svojemu narodu. Pri tem nam pomagajo pesniki in pisatelji, mojstri pisane besede, in različna kulturna društva, založbe, nenazadnje mediji, preko katerih dobimo neko predstavo o svetu.

Materinščina je kot občutljiva cvetica, ki jo je treba negovati in zalivati, da preživi, mogoče kot ljubosumna vrtnica v Malem princu. Upamo, da se France Prešeren ne obrača v grobu, ko najrazličnejši vplivneži in nevplivneži uporabljamo popačene angleške besede, ki jih sklanjamo in spregamo po slovensko. Materinščina je zelo pomembna pri ohranjanju narodne identitete, lahko bi skoraj rekli, da narod obstane ali pade na izpitu iz materinščine. »Stati inu obstati,« je rekel Primož Trubar, oče slovenskega jezika, blaženi Anton Martin Slomšek pa: »Slovenščina, mila beseda naše matere, naj nam bo ravno tako draga kakor zemlja, na kateri je naša zibel tekla.« Če Slomšek ne bi sedeža škofije prestavil v Maribor, danes Maribor ne bi bil slovenski. In če Slovenci ne bi govorili slovenščine, bi zagotovo bili drugačni ljudje.

Vir: Shutterstock

Ali veste?

V različnih jezikih lahko zasledimo različne  odtenke kulture. Škoti naj bi menda imeli 421 besed za sneg. V jeziku so prepoznavni tudi zgodovinski odtenki. V švedščini se na zdravje reče 'skål', kar me vedno spomni na angleško besedo 'skull' (lobanja), in ob tem si vedno predstavljam, kako so Vikingi pili iz lobanj. Po švedsko se lobanja reče 'skalle', torej tudi podobno kot 'skål'. Ker se na Doulingu učim švedščino, sem opazil, da je nekaj besed v švedščini povsem enakih kot v slovenščini, in to kljub veliki razdalji med obema državama. Na primer: stol, del, pingvin, valuta. Zelo me je presenetila tudi beseda za čebulo, ki ji na Štajerskem rečemo luk ali celo lük. Po švedsko je čebula 'lök', po dansko pa 'løg', torej zelo podobno kot po štajersko.

 

Jezik, ki ga človek govori, vpliva tudi na njegove obrazne poteze in mimiko. Mogoče imamo Slovenci veliko izrazov, ki so povezani s smehom: smeh, nasmeh, nasmešek, smehljaj. Očitno smo narod, ki se rad smeji.

Naj nam bo današnji dan vzpodbuda, da ohranjamo slovenski jezik, našo kulturo in identiteto, za katero so se borili zavedni Slovenci v prejšnjih časih, vzpodbuda, da tudi mi (p)ostanemo zavedni Slovenci, ki si ob naraščajočih tujih vplivih prizadevamo za lepo slovenščino, pa najsi bo v SMS-sporočilih, na Whatsappu ali TikToku, telefonskem pogovoru ali v reklami za nagradno igro. Če začnemo danes, bo jutri lažje in čez mesec dni bo Slovenija polna nadobudnih in klenih ljudi, ki ponosno zrejo v svet materinščin drugih narodov.

Za konec dodajamo citat iz pesmi Moj spomenik Valentina Vodnika:

»Ne hčere ne sina

po meni ne bo,

dovolj je spomina:

me pesmi pojó.«

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Ekskluzivno za naročnike

Sodobni Pilati
25. 4. 2025 ob 6:00