Po Arktiki (9. del): Inuiti in hrana

Preživetje Inuitov v kanadski Arktiki je bilo dolga tisočletja skoraj nemogoče. Njihov svet je večino leta prekrit s snegom in ledom, brez dreves, brez obdelovalne zemlje in z zelo omejenimi rastlinami, predvsem manjšimi grmi in travo, ki enkrat na leto za kratek čas pogleda na plano. Temperature pozimi pogosto padejo krepko pod minus 40 stopinj Celzija in kar nekaj časa traja, da se otopli. Sončna svetloba je zelo omejena in v zimski polovici leta celo popolnoma izgine za več tednov ali mesecev. V takem okolju ni bilo prostora za napake – narava je bila neusmiljena, toda Inuiti so se ji znali prilagoditi na izjemno domiseln in učinkovit način.

Ker v tem okolju v preteklosti niso imeli dostopa do lesa, kovin ali tkanin, so skoraj vse, kar so potrebovali za preživetje, pridobili iz živali. Živali jim niso zagotavljale le hrane, temveč tudi oblačila, orodje, gorivo, zavetje in celo igrače za otroke. Iz kože karibuja ali tjulnja so šivali topla oblačila in čevlje, iz kosti so izdelovali nože, igle, harpune ter okvirje za sani, živalsko črevesje pa so uporabili za nepremočljiva oblačila in okna za igluje. Mast tjulnjev in kitov je služila kot blag vir svetlobe in toplote v majhnih oljnih svetilkah. Živali so bile središče sveta Inuitov – brez njih preživetje ne bi bilo mogoče.

Iz kože karibuja ali tjulnja so šivali topla oblačila in čevlje, iz kosti so izdelovali nože, igle, harpune ter okvirje za sani, živalsko črevesje pa so uporabili za nepremočljiva oblačila in okna za igluje.

Karibu, tjulenj in kit

Na različnih območjih ogromnega območja kanadske Arktike so se Inuiti zanašali na različne živali, od katerih je bilo odvisno njihovo preživetje; na podlagi tega jih lahko delimo na tri glavne skupine: ljudje karibuja, ljudje tjulnja in ljudje kita.

Ljudje karibuja ali severnega jelena so živeli v notranjosti današnjega Nunavuta, predvsem okoli Baker Laka in Kazanjskega jezera. Njihovo življenje je bilo vezano na sezonske selitve karibujev, ki so jih poleti lovili s sulicami ali z loki v odprti tundri, pozimi pa so jih čakali ob ozkih prehodih, kjer so se živali gibale v večjih skupinah. Namesto čolnov so uporabljali sani, ki so jih vlekli psi, poleti in jeseni pa so bivali v šotorih iz jelenje kože.

Ljudje tjulnja so živeli ob obalah Kitikmeota (severozahod) in Hudsonovega zaliva, kjer so bili življenjsko odvisni od tjulnjev, ki živijo ob obalah Arktičnega oceana in morij. Pozimi so skozi ledene luknje (tj. aglu) čakali, da se tjulenj dvigne po zrak, nato so ga s posebnimi kopji ujeli v trenutku, ko se je prikazal. Njihove snežne hišice – igluji – so bile posebej prilagojene življenju na ledu. Poleti so se preselili v šotore iz tjulnjeve kože in se po morju premikali s kajaki, ki so jih poganjali z vesli. Oblečeni so bili v vodoodporna oblačila iz tjulnjevega črevesja in kože.

Ljudje kita (kot so Iglulingmiut na vzhodu in Inuvialuit na zahodu) so živeli ob obalah Baffinovega otoka, v Pond Inletu, Igluliku ter naprej proti Inuviku ob Beaufortevem morju. Njihova glavna hrana je bil grenlandski kit in beluga. Kitolov je bil skupinsko opravilo – več moških je v velikih čolnih (tj. umiakih), oboroženih z ostmi in plovci iz mehurjev, napadlo kita in ga poskušalo obdržati nad vodo, dokler ni omagal. Meso in mast so razdelili med vso skupnost, kitovo kožo (tj. muktuk) pa so jedli surovo. Zaradi zahtevnosti kitolova so bile njihove skupnosti močno povezane in dobro organizirane.

Vsaka skupina Inuitov je razvila načine preživetja, ki so bili prilagojeni okolju, v katerem so živeli. Kljub razlikam pa so si skupine med seboj pogosto izmenjevale orodje, živalske kože in znanje, kar je omogočilo širjenje novosti po celotni Arktiki.

Kaj pojesti in česa ne

Midva sva živela v skupnostih Baker Lake in Chesterfield Inlet, kjer so v preteklosti Inuiti lovili severne jelene. Seveda se je njihovo življenje v zadnjih sto letih, odkar so stopili v stik z Zahodom, drastično spremenilo. Na voljo imajo sodobno orožje in orodje, material za izdelavo oblačil lahko kupijo v trgovinah ali pa ga naročijo kar po pošti. Na voljo imajo tudi vsa sodobna oblačila, ki jih izdelujejo v velikih tovarnah več tisoč kilometrov stran. Tudi njihovi domovi so se drastično spremenili. Namesto sezonskih iglujev in poletnih šotorov iz živalskih kož imajo danes stalne domove, zgrajene iz materialov, ki jih tam drugače ne najdemo; uporabljajo predvsem les in železo, ki ga prav tako pripeljejo z juga. Prav tako je s hrano. Kupijo jo lahko v trgovinah, ki jih imajo v vsaki skupnosti, na razpolago imajo skoraj takšno ponudbo kot mi. 

Drugo polovico odprave na Severu sva preživela v zaselku Baker Lake. To je edina sladkovodna skupnost na kanadski Arktiki in tako je severni jelen praktično edina žival poleg rib, ki jo Inuiti lovijo za hrano. Tam sva neko nedeljo po bogoslužju, kot je bilo v navadi ljudem, pripravila topel obrok – juho z rezanci in klobase. Tako se ljudje, ki pridejo v cerkev, lahko med sabo družijo, predvsem pa se lahko dobro nasitijo, kar žal tam ni samoumevno. Timotej je sedel za mizo z večjo družino: mamo s tremi hčerami, sinom in njegovim dekletom Naiomi ter fantom ene izmed hčera. Kar naenkrat se je za mizo začel zanimiv pogovor o prehranjevanju in živalih. Nekdo je omenil severnega medveda, ki je značilen za obmorske skupnosti. Ko je Naiomi, ki prihaja iz kraja skoraj 1.500 kilometrov stran, z Baffinove zemlje, povedala, da pri njih jedo tjulnje, je bilo čutiti naval močnih reakcij in zgražanja. Nekateri člani družine so ga že pokusili in so se zgražali zaradi okusa, večina pa zgolj zaradi ideje, da bi lahko tjulnja jedli. Tiho je bil le Lolly, edini, ki poleg Naiomi ni bil del prvotne družine. Povedal je, da je tudi pri njih to v navadi, in se ob zmerjanjih branil, da je pravi Inuk (ednina za besedo Inuit), saj je bila to glavna hrana večine Inuitov. Nadaljeval je, da pri njih jedo tudi severne medvede. Spet je sledil val močnega zgražanja, ki se mu je pridružila tudi Naiomi, ki ji je prehranjevanje s tjulnji popolnoma normalna stvar, medvedov pa nikoli ne bi jedla. Tako so se vsi čudili, kako lahko jedo medveda, in še bolj, ko je mama družine povedala, da medvedi jedo ljudi. Spraševala se je, ali je mogoče, da je medved prej pojedel kakšnega človeka –tako ob medvedovem zaužiješ še človeško meso. Timotej, ki so mu bile vse te živali popolnoma enako neznane, je pogovor z navdušenjem spremljal in spoznal, kako so razlike še danes velike, čeprav te živali niso več življenjskega pomena.

Ko je Naiomi povedala, da pri njih jedo tjulnje, je bilo čutiti naval močnih reakcij in zgražanja. Nekateri člani družine so ga že pokusili in so se zgražali zaradi okusa, večina pa zgolj zaradi ideje, da bi lahko tjulnja jedli.

Tisti, ki jé surovo meso

Na začetku sva omenila, da niso imeli na voljo dreves, z lesom katerih bi si lahko zakurili ogenj in se na ta način pogreli ali si skuhali hrano. Svetilka iz kitove masti pa je z majhnim plamenom komaj oddajala kaj toplote in ni bila dovolj, da bi hrano toplotno obdelali. To je pomenilo, da so skozi celotno zgodovino Inuiti jedli surovo meso. Od tu tudi beseda Eskim. To je beseda Indijancev, ki so v stik z Inuiti prišli na bolj južnih območjih Arktike in največkrat z njimi niso bili v preveč dobrih odnosih. Beseda Eskim pomeni tisti, ki jé surovo meso, in je bila mišljena kot žaljivka za Inuite, ki so jim uslugo vrnili in Indijance označili kot Itqiliit, kar v prevodu pomeni tisti, ki ima uši. Beseda Eskim se je vseeno veliko bolj razširila in tudi danes jih večina ljudi po svetu pozna pod tem imenom, čeprav je zdaj vedno bolj pogosta beseda Inuiti ali Inuk v ednini, ki pomeni ljudje.

Kljub napredku pa Inuiti še danes jedo surovo meso. Največkrat je to na tanko narezano jelenovo meso, ki ga sušijo zunaj ali pozimi kar v domovih nekaj dni ter ga potem jedo tako, da ga pomakajo v maslo. To je zelo pogost prigrizek, ki se ne pokvari hitro. Danes je manj pogosto surovo zamrznjeno meso, kar je bolj značilno za starejše prebivalce. Precej na začetku najinega misijona naju je starešina mesta Chesterfield Inlet po imenu Mark peljal na deželo lovit ribe. S seboj sva vzela suho sadje in nekaj sendvičev, kot sva tega vajena od doma. Marku pa je bil dovolj velik kos zamrznjenega severnega jelena, ki ga je vrgel na zadnji del sani. Po nekaj urah ribolova je vzel velik nož, ki se je tradicionalno uporabljal za gradnjo iglujev, in z njim večkrat močno udaril po zamrznjenem mesu, da je od njega odpadlo nekaj majhnih koščkov, ki jih je takoj pojedel in potem namignil, naj vzameva še midva. Malo obotavljajoče, pa vseeno kar hitro sva posegla vsak po svojem kosu mesa. Ta je praktično brez okusa. Dlje kot ga imaš v ustih in ga žvečiš, več okusa pride na plano, zato sva ga kar hitro pogoltnila.

Najbolj redko je sveže surovo meso, vendar nama tudi ta izkušnja ni ušla. Na zimskem lovu, o katerem sva pisala v eni izmed preteklih številk, je Luke, najin vodnik, med rezanjem karibuja iz njega potegnil ledvico. Povedal je, da se lahko jé surova, in jo pomolil Jaku. Ta mu ni verjel, ker je Luke znan po svojih pogostih šalah in potegavščinah. Luke je meso odrezal na polovico, si svoj del stlačil v usta in začel žvečiti. Jaka je bil še vedno v negotovosti, delno zato, ker prej nikoli nisva slišala, da bi to ljudje prakticirali, in morda še bolj zato, ker sva še 15 minut pred tem videla, kako je prav ta karibu veselo tekal naokoli. Kljub vsemu je tudi Jaka vzel svoj kos ledvice, potem ko je videl, da je Luke svojega že pogoltnil, in ga pojedel. Okus ni bil tako grozen in v tisti situaciji je bilo ključno, da se nad njihovo hrano ne pritožujeva in jo zaužijeva čim bolj suvereno, saj sva s tem pokazala zaupanje vanj in spoštovanje do njegove kulture.

Beseda Eskim pomeni tisti, ki jé surovo meso, in je bila mišljena kot žaljivka za Inuite, ki so jim uslugo vrnili in Indijance označili kot Itqiliit, kar v prevodu pomeni tisti, ki ima uši.

Sodobni vplivi

To je prvi izmed dveh člankov, v katerih sva se poglobila v prehrano Inuitov na kanadski Arktiki. Razumeti je treba dolgo inuitsko zgodovino. Stoletja so oblikovala način, kako so Inuiti z živalskimi viri pridobivali vse, kar so potrebovali – od hrane do oblačil in orodij – in kako so še danes povezani s surovim mesom, ki je bilo zanje edina možnost priprave hrane. V naslednjem članku bova predstavila, kako Inuiti kuhajo hrano in kako se soočajo s sodobnimi prehranskimi vplivi, ki so jih nanje prenesli zahodnjaki.

(D210: 53-55)