[Prejeli smo] »O romski problematiki ne govorite več abstraktno.« Analiza in predlogi v 11 točkah.

Zadeva: O romski problematiki ne govorite več abstraktno. Čas je za odgovornost, konkretne ukrepe in zaposlitev Romov. 

Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, 

tokrat vam ne pišem kot koordinator civilnih ali ljudskih iniciativ, temveč kot 67-letni občan Novega mesta, ki celo življenje spremlja razvoj romske problematike v Žabjaku. O tem ne govorim iz teorije, ampak iz neposrednega opazovanja več desetletij. 

Vaša razprava o t. i. Šutarjevem zakonu bo brez vsakršne kredibilnosti, če ne boste najprej pripravljeni pogledati resnici v oči: država je z dolgotrajnim neukrepanjem in neučinkovito politiko sama ustvarila današnje stanje. In zdaj se pred kamerami obtožujete, kdo je bolj ali manj kriv, medtem ko se na terenu nadaljujejo iste napake kot zadnjih 50 let. 

1. Številke, ki govorijo same zase – država je prenehala spremljati stanje

Kot občan, ki Žabjak in tamkajšnje razmere spremljam že desetletja, lahko povzamem: 

• 1964: v Žabjaku je živelo 64 Romov (popis Romov na Dolenjskem). 
• 1971: v študiji je omenjenih 37 romskih družin in 200 Romov. 
• 1984: navedenih je 214 Romov. 
• 2014: govori se o približno 700 Romih. 
• Danes se navaja številka okoli 1.000 Romov. 

Do leta 1984 je država vsaj minimalno sistematično spremljala številčnost. Potem – nič več. To ni naključje, ampak dokaz popolnoma zgrešenega odnosa do romske problematike: če problema ne meriš, ga tudi ne rešuješ. Statistike ni, strategije ni, odgovornosti ni. 

2. Dolg in resen trud pri izobraževanju – brez ustrezne socialne politike

Romski otroci iz Žabjaka se v šolo vozijo že desetletja. Leta 1971 je odprla vrata OŠ Bršljin. 

• Takrat so romske otroke iz Žabjaka sistematično vozili v to šolo. 
• Še do okoli 1980 so se Romi pretežno vozili z vozovi s konji. 
• V šoli so morali otroke najprej stuširati in preobleči, da so lahko sploh sedli v razred. 

To jasno kaže, da je prizadevanje družbe za njihovo vsaj osnovno izobraževanje dolgoletno in resno. Ne morete reči, da se »ni nič naredilo«. Naredilo se je ogromno na ravni šol, učiteljev, posameznikov. 

A ob tem je socialna politika popolnoma odpovedala. Rezultat je danes naslednji: 

• Ocena je, da ima zgolj okoli 3 % Romov dokončano osnovno šolo. 
• Večina ne vidi smisla v izobraževanju in zaposlovanju, saj jim trenutni sistem to jasno sporoča: socialni transferji so brez realnih pogojev, odsotnost sankcij, odsotnost dejanske povezave med izobrazbo, delom in standardom. 

Država je s svojo pasivnostjo in napačnimi signali ustvarila okolje, v katerem je dolgotrajna brezposelnost postala normalen, celo pričakovan življenjski model. 

3. Romska realnost: ne gre za pomanjkanje sposobnosti, ampak za napačne signale države

Ne moremo reči, da Romi niso sposobni, iznajdljivi ali podjetni. Prav nasprotno – dokazujejo izjemno iznajdljivost: 

• ne vozijo se več z vozovi, temveč imajo drage avtomobile, kakršnih si številni zaposleni z nizkimi dohodki ne morejo privoščiti; 
• razkošne zabave ob rojstnih dnevih, krstih in drugih dogodkih kažejo, da razpolagajo z velikimi denarnimi sredstvi. 

To ni argument proti Romom, ampak proti  sistemu, ki jim: 

• omogoča obstoj izven formalne ekonomije, 
• dopušča ignoriranje pravil, 
• pošilja sporočilo, da se bolj izplača živeti od socialnih prejemkov in sive ekonomije kot od poštenega dela. 

4. Razmah kriminala in popoln razpad verodostojnosti države

Neučinkovita politika vseh teh let je omogočila razvoj kriminala v Žabjaku:

• prisotnost drog;
• prisotnost nelegalnega orožja;
• vsakodnevne tatvine po trgovinah, ki se ne prijavljajo, ker jih trgovci vidijo kot nesmiselne (nič se ne zgodi), zato so dodatna spodbuda, da s takšnimi dejanji na široko nadaljujejo. 

Na področju prekrškov se je zgodilo nekaj še hujšega: 

• kazni se niso izterjale, 
• Romi so dobili jasen signal: vseeno je, ali imaš 5 ali 50 in več prekrškov, ali nekaj sto, 
• mandatne kazni v zneskih več deset tisoč evrov so postale mrtva črka na papirju. 

Poznam primer mnogih državljanov iz večinske populacije, ki zaradi manjše globe trepetajo pred izvršbo. Ne poznam pa primera, da bi nekdo iz večinskega prebivalstva dolgoval nekaj deset tisoč evrov za prekrške, pa da se ne bi zgodilo nič. To je dvojni standard in neposredni udarec v temeljno načelo pravne države: zakoni morajo veljati za vse. 

5. Ali je res moralo priti do smrti, da sta se FURS in policija zganila?

Marsikateri državljan se danes sprašuje: Ali je bila res potrebna smrt priljubljenega Novomeščana, da sta se danes FURS in policija končno zganila? 

Šele sedaj: 

• se začenjajo zasegi vozil, 
• se govori o izterjavi glob, 
• se ustvarja vtis, da se nekaj dogaja. 

Romska skupnost to dojema in razlaga kot etnično sporočilo, ker se »Romom zasegajo avtomobili«. V resnici pa je problem drugje: zakoni so obstajali ves čas. Ukrepi bi se lahko izvajali že desetletja; danes bi bila situacija popolnoma drugačna, če bi država izvajala lastne predpise. 

Odgovornost za današnje stanje ni zgolj pri posameznih Romih. Odgovornost je tudi in predvsem pri državi, politiki in institucijah, ki so neukrepanje normalizirali. 

6. Kdo je odgovoren in kdo bo odgovarjal?

Od vas, poslancev, pričakujem, da si ob razpravi o Šutarjevem zakonu ne boste več privoščili: 

• prelaganja krivde na prejšnje vlade, 
• dnevno političnega nabiranja točk na »romski temi«,
• abstraktnih debat o »strpnosti« brez realnih rešitev. 

Vprašanje je jasno: 

• Kdo je odgovoren, da država desetletja ni izvajala lastnih zakonov? 
• Kdo je odgovoren, da se kazni niso izterjale?
• Kdo je odgovoren, da se tatvine niso sankcionirale?
• Kdo je odgovoren, da se je ustvaril vtis, da so Romi nedotakljivi in da bodo večno prejemniki socialnih podpor? 

Če bo tudi po Šutarjevem zakonu pristop ostal enak – torej veliko deklaracij, malo izvrševanja – bo rezultat enak kot doslej: še več nezaupanja, še večje razlike in še več konflikta. 

7. Ogromna sredstva – minimalni učinek

Dejstvo je, da je država v vseh teh letih namenjala ogromna sredstva občinam za »reševanje romske problematike«, izplačevala visoke sejnine politikom in članom komisij, odborov, delovnih skupin, izplačala neizmerna sredstva v obliki socialnih prejemkov, različnih subvencij, podpor in projektov. 

Toda: 

• nihče natančno ne ve, kolikšni socialni prejemki so bili izplačani romskim upravičencem od rojstva do smrti, 
• še manj pa je kakršnekoli realne ocene skupne škode, ki je nastala zaradi kriminalnih dejanj, neizterjanih glob, nesankcioniranih tatvin, sive ekonomije. 

Če bi bila ta bilanca narejena, bi bil šok javnosti in davkoplačevalcev verjetno ogromen. 

8. Kaj mora biti temelj reševanja romske problematike

Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, osrednje sporočilo je preprosto: dokler Romom ne bo zagotovljena realna možnost za delo in dokler se zakoni ne bodo enako izvajali za vse, se ne bo spremenilo nič. 

Ključni nujni ukrepi: 

• Zaposlitev Romov kot temeljni steber politike: sprejeti morate zakone in programe, ki bodo takoj usmerjeni v zaposlitev Romov; ne v nove študije, strategije in pilotne projekte, ampak v dejanske zaposlitve: v komunalnih podjetjih, v javnih delih z jasnim prehodom v redno zaposlovanje, v vzdrževalnih, infrastrukturnih in pomožnih dejavnostih, kjer je dela dovolj.
• Povezava med izobrazbo in boljšim življenjskim standardom: dokler Romi ne bodo videli, da izobrazba prinaša boljšo zaposlitev in višji dohodek, ne bodo spodbujali svojih otrok k šolanju; danes jim sistem pošilja signal, da lahko brez šole in brez dela živijo bolje kot marsikateri delavec z nizko plačo – to je treba spremeniti.
• Takojšnja in dosledna izterjava kazni: kazni morajo biti: dosledno izrečene, brez odlašanja izterjane; šele ko bo jasno, da se vsaka globa pozna, se bo vedenje spremenilo; naj bo povsem jasno: to ni »etnično« vprašanje, to je vprašanje pravne države.
• Vse tatvine morajo biti sankcionirane – brez odpustkov: trgovci morajo dobiti signal, da se splača prijaviti tatvine, ker bo pravna država reagirala; vsak »odpustek« ali ignoranca pri tatvinah je sporočilo, da je zakon nekaj, kar velja samo za nekatere.
• Stalno spremljanje programov, analiza in prilagajanje: vsaka politika do Romov mora imeti: jasne cilje, merljive kazalnike, redna poročila o učinkih, mehanizem za prilagajanje in popravljanje napak; dovolj je bilo programov, ki obstajajo le na papirju in v PowerPoint predstavitvah. 

9. Ne uvažajte delavcev, dokler ne znate zaposliti Romov

Posebej problematično je, da država govori o pomanjkanju delovne sile in aktivno uvaža delavce iz Filipinov, Nepala in drugih držav, hkrati pa: 

• ima na lastnem ozemlju tisoče Romov, ki jih ni uspela vključiti v delo, 
• dopušča, da so trajni prejemniki socialnih podpor, pogosto iz generacije v generacijo. 

Dokler ne boste sposobni sistemsko zaposliti Romov, je uvažanje delavcev iz tujine politično in moralno sprenevedanje. Najprej poskrbite za domačo marginalizirano populacijo, potem govorite o tuji delovni sili. 

10. Dolg do upokojencev in poštenih davkoplačevalcev

Vsa dosedanja politika, ki je dopuščala: 

• neučinkovito socialno politiko, 
• neizterjane kazni, 
• kriminal in sivo ekonomijo, 

je bila financirana tudi iz prispevkov in davkov ljudi, ki so vse življenje pošteno delali. 

Če bi bila politika do Romov učinkovita, bi lahko danes več sredstev namenili za dostojnejše pokojnine in pošteni delavci bi manjkrat dobili občutek, da se jim poštenje ne splača. 

11. Zaključek: dovolj je medsebojnega obtoževanja – čas je za merljive rezultate

Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, pri razpravi o Šutarjevem zakonu vas pozivam: 

• prenehajte z medsebojnim obtoževanjem, kaj je kdo storil ali ni storil v preteklosti; 
• opredelite današnje realno stanje, na podlagi dejanskih številk in izkušenj ljudi na terenu; 
• sprejmite zakone in programe, ki bodo Romom jasno pokazali, da se izobrazba in delo izplačata, večinskemu prebivalstvu dokazali, da zakoni veljajo za vse. 

To ste dolžni storiti: 

• v korist Romov, ki imajo pravico do normalnega, dostojnega življenja z delom in izobrazbo, 
• v korist večinskega prebivalstva, ki ima pravico do varnosti, pravičnosti in spoštovanja prava, 
• v korist vseh davkoplačevalcev, ki ne želijo več financirati neučinkovitosti in neodgovornosti sistema. 

Če boste tudi po tej razpravi ostali pri lepih besedah, brez konkretnih, izvršljivih in nadzorovanih ukrepov, potem ne boste izneverili mene kot posameznika – izneverili boste celotno državo. 

S spoštovanjem, 

Silvo Mesojedec občan Novega mesta, 67 let, neposreden pričevalec razvoja romske problematike v Žabjaku