V nebo vpijoče zbiranje sredstev za šolske potrebščine

Vsako leto znova nas dobrodelne organizacije prosijo, da prispevamo sredstva za nakup šolskih potrebščin za otroke, ki obiskujejo osnovno šolo. Poleg pisal in drugih tehničnih pripomočkov je treba kupiti take in drugačne zvezke, delovne zvezke in druge pripomočke ter zagotoviti sredstva za ekskurzije, šole v naravi, tabore, kar na koncu znese na otroka nekaj sto evrov. Ni treba posebej poudarjati, da je ta strošek za družine z več otroki in ne najboljšim socialnim položajem (teh je zaradi nerazumne draginje vsakdanjih življenjskih potrebščin vedno več) brez najetja posojila veliko breme ali celo neobvladljiv strošek. Tudi če starši poskrbijo za osnovne in najcenejše potrebščine, je strošek visok, med otroki pa se vse bolj pojavljajo velike razlike v standardu, ki si ga lahko posamezna družina privošči.

Kljub temu, da je v skladu s 57. členom Ustave RS osnovnošolsko izobraževanje obvezno in se financira iz javnih sredstev ter da mora država v skladu s tem členom ustvarjati možnosti, da si državljani lahko pridobijo ustrezno izobrazbo, se morajo v zagotavljanje te pravice vključevati dobrodelne organizacije. Sramota za državo, ki tega že 30 let ne uredi.

Obveznost države do financiranja osnovnošolskega izobraževanja je ena redkih neposrednih obveznosti, ki je eksplicitno zapisana v ustavi. Čeprav se iz državne blagajne posredno ali neposredno zagotavlja celotno financiranje mnogih drugih zadev, ki v ustavi niso navedene, vsaj ne eksplicitno (primer financiranja umetne prekinitve nosečnosti, in to iz zdravstvene blagajne), nobena politika do zdaj ni zagotovila izpolnjevanja ustavne obveze v celoti. Celo več, v državnem zboru in na ustavnem sodišču se je prikrojilo razlago tega člena tako, da sam tekst izpade na koncu kot norčevanje iz tega, kar naj bi določal.

Delovni zvezki in učbeniki

Da bi varčevali na ramenih staršev, so si izmislili obvezni in neobvezni program, izumljajo nadstandardne vsebine, ki se le delno, nekatere pa v celoti financirajo iz javnih sredstev (šole v naravi, tabori, razne izbirne in interesne vsebine), največja sramota in finančna nadloga pa so delovni zvezki in učbeniki. Predvsem delovni zvezki v obveznem osnovnošolskem izobraževanju, kjer so vsebine jasno predpisane, ostajajo podaljšan lobi popolnoma zasebnega biznisa.

»Nesposobnost« vrste strokovnih organov, da bi določili za vsak predmet en delovni zvezek za obdobje najmanj petih let, ki bi ga država otrokom tudi brezplačno zagotovila in bi ga učitelji morali uporabljati, očitno ni naključna. Uradno neobvezna uporaba delovnih zvezkov vnaša samo večjo zmedo in še bolj nesmiselno obremenjuje družinske proračune. Vsak učitelj si lahko vsako leto zamisli, da bo uporabljal drug delovni zvezek.

Podobno je z učbeniki. Zakaj vrsta strokovnih teles ni sposobna pripraviti učbenika (v elektronski obliki, da je brezplačno dostopen kjerkoli in komurkoli) za posamezen predmet na osnovnošolski ravni, kjer so vsebine vsaj pet let stabilne? Plejada učbenikov, ki jih pogosto napišejo ljudje, ki niso nikoli preživeli enega celega leta v razredu s populacijo, za katero pišejo učbenike, je nesmiselna in neučinkovita. Mislim, da je rezultat nacionalnega preverjanja znanja tudi posledica omenjenega kaosa.

 V srednješolskem izobraževanju, ki je že po sami naravi zahtevnejše in mora bolj slediti hitrim spremembam v znanosti in tehnologiji, pa pogosto ni na razpolago niti enega učbenika, ki bi bil vsebinsko ažuriran vsaj na deset let ... Kaj šele delovni zvezek oziroma gradivo na specifično področje. To je prepuščeno predvsem učiteljem samim, pristojna državna telesa (CPI, ZRSŠ …) pa sama na tem področju delajo zelo malo. Priča smo torej popolnoma nelogični situaciji: za pridobivanje osnovnih znanj in veščin imamo poplavo raznih dragih pripomočkov, za poglobljene in strokovne vsebine jih pa skoraj ni. Kako to?

Od staršev se na področju osnovnošolskega izobraževanja zahteva vedno več finančne podpore raznim dejavnostim, ki »niso obvezne«, vendar otroka izpostavijo pred drugimi, če se jih ne udeleži.

Enak standard za vse

Od staršev se na področju osnovnošolskega izobraževanja zahteva vedno več finančne podpore raznim dejavnostim, ki »niso obvezne«, vendar otroka izpostavijo pred drugimi, če se jih ne udeleži. Vse aktivnosti, ki jih država kakorkoli predlaga, bi morala država v celoti tudi financirati. Edino na ta način bo tudi država racionalno pristopala in omogočala vsem otrokom enak standard.

Glede na to, da je nadstandard v osnovnošolskem izobraževanju odvisen tudi od posamezne občine, bi bilo smiselno, da je določen del nadstandarda povsod enako financiran. Sicer pa je že sama ureditev osnovnošolskega izobraževanja v slovenski zakonodaji posebna. Če so namreč občine ustanoviteljice osnovnih šol, bi morale biti njihove pristojnosti skladne z odgovornostmi. Sedaj pa država določa bistvene standarde in vsebine ter jih financira, občina pa je le posrednik sredstev za nadstandard, investicije, investicijsko vzdrževanje in materialne stroške.

Tako država kot občina v skladu z načelom subsidiarnosti opravljata dolžnosti, »prenesene s strani staršev«, saj v skladu s 54. členom ustave pravica in dolžnost izobraževati in vzgajati otroke pripada staršem in ne občini ter državi. Zato je nalaganje dodatnih finančnih bremen staršem, brez njihovega soglasja, svojevrsten absurd, če seveda dosledno razumemo 57. člen ustave.

Poleg tega, da je Slovenija država, ki staršem nalaga relativno velike obremenitve za obvezno šolanje, pa po drugi strani v svetovnem merilu zelo slabo omogoča svobodno izbiro vzgoje in izobraževanja otrok. Kako zelo še vedno drži znani zapis dr. Janeza Evangelista Kreka: »Država je zaradi ljudi in ne ljudje zaradi države!«

Dr. Janez Evangelist Krek: »Država je zaradi ljudi in ne ljudje zaradi države!«

(D215, 42)