Rudolf Lunder in Ivan Adamič: Nabrežje, imenovano po ubitih v tragičnih dogodkih

Foto: Janez Mihovec

Že več kot stoletje je minilo, odkar ni več Avstro-Ogrske, države, v kateri smo Slovenci živeli skoraj sedem stoletij. V kolektivnem spominu nam je ostala kot država tradicije, miru, reda in stabilnosti. Zadnjo navedbo je treba vsekakor popraviti. Država in njeni prebivalci so bili dinamična skupnost, ki se je morala vsak dan spoprijemati z reševanjem številnih težav. 

Ena največjih težav je bila, da je bila država večetnična skupnost. Ob rastočih narodnih gibanjih so tenzije med posameznimi narodi včasih prerasle tudi v nasilje. Država je bila namreč sestavljena iz številnih kraljestev, vojvodin in kronovin, katerih meje se niso ujemale z narodnostnimi mejami.  

Nemški trikotnik 

Prav takšno stanje je bilo na Štajerskem. Nemški del danes leži v Avstriji, slovenski pa v Sloveniji. Pred dobrim stoletjem pa so bile narodnostne meje zabrisane. V mestih slovenske Štajerske so živeli številni nemški prebivalci. Trikotnik Marburg (Maribor), Pettau (Ptuj) in Cili (Celje) je veljal za nemški trikotnik. Obe skupnosti sta imeli številna kulturna društva, ki so si prizadevala za ohranitev narodnostnih skupnosti. Pri tem je včasih prišlo tudi do trenj.  

Prav tak dan je bil tudi 13. september 1908. Tega dne je bilo na Ptuju zborovanje slovenske šolske Družbe sv. Cirila in Metoda. Društvo je bilo ustanovljeno leta 1885 kot odgovor na nemško društvo Deutsche Schulverein. Nemški prebivalci mesta so zborovanje v precej nemškem mestu imeli za provokacijo in izbruhnile so demonstracije, ki so iz zmerjanja in žvižganja prerasle v pretepanje s palicami in obmetavanje s kamenjem, blatom in jajci.  

Dogodki na Ptuju so v širši slovenski javnosti vzbudili val ogorčenja. Slovenske stranke so teden dni kasneje v Ljubljani priredile »Shod proti nemškemu divjaštvu na Ptuju«. Shoda se je udeležilo kakih 10.000 ljudi in ozračje je bilo razgreto. Po zborovanju je izbruhnilo nasilje in demonstranti so po stari Ljubljani začeli razbijati vse, kar se je dalo razbiti. Demonstracije, ki so se začele v petek, v nedeljo, 20. septembra, še kar niso prenehale. Posredovala je vojska in zasedla ulice mestnega jedra.  

Rudolf Lunder in Ivan Adamič na parah. Vir: Wikipedia

Demonstranti niso upoštevali pozivov, da se razidejo, in nasilje se je nadaljevalo. Udeležila sta se ga tudi petnajstletni Ivan Adamič in sedem let starejši Rudolf Lunder, ki se je zborovanja udeležil z dekletom. Vojska je dobila ukaz za uporabo strelnega orožja in vojaki so ukaz izpolnili. Demonstranti so se razbežali, za njimi pa sta ostala mrtva Lunder in Adamič ter kakih deset ranjencev. Na ulicah mesta sta zavladala mir in globoka pretresenost.  

Tu se je zgodil ta tragični dogodek. Foto: Janez Mihovec

Adamič-Lundrovo nabrežje 

Oblasti so se zavedale, da ne gre prenapenjati loka. Umrlima so priredili pogreb na mestne stroške, ki se ga je udeležilo na tisoče prebivalcev Ljubljane. Kot vsaka tragična zadeva pa je dogodek z leti počasi tonil v pozabo. Leta 1933 so na mestu demonstracij postavili spominsko obeležje, ki obstaja še danes. Nabrežje Ljubljanice med Tromostovjem in Zmajskim mostom so poimenovali Adamič-Lundrovo nabrežje. Dandanes se vsakodnevno mimo ljubljanske tržnice po nabrežju pomika veliko število ljudi, od katerih pa se le redkokdo še spominja tragičnih dogodkov izpred 117 let.  

Leta 1933 so na mestu demonstracij postavili spominsko obeležje. Nabrežje Ljubljanice med Tromostovjem in Zmajskim mostom so poimenovali Adamič-Lundrovo nabrežje.  

(D195, 51)

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike